Zaupanje❤

48. Resnica ali laž?

Skozi okno sem opazovala ljudi pod mano, ki so hiteli vsak v svojo smer. Zavzdihnila sem. Ali sem sploh pripravljena na ta korak v življenju? Vzela sem torbico in si ogrnila plašč, ki je bil tako velik, da se moj velikanski trebuh sploh ni opazil. Odhitela sem pa stopnicah in vdihnila svež zrak, ko sem prišla ven. Zadnje čase mi Tian sploh ne dovoli, da hodim ven, ker je po njegovem mnenju prenevarno zame, ampak meni se zdi, da pretirava.

Nemorem verjeti, da bom že čez tri tedne imela otroka. S Tianom sva se dogovorila, da bo na dokumentih pisalo, da je Tian oče, ampak vsakič ko pomislim na to dobim res čuden občutek. Kot da del mene še vedno hoče samo Luka. Kje je zdaj? In kaj počne? Zmajala sem z glavo in se spraševala kako lahko po skoraj 8 mesecih še vedno razmišljam o njem. Zdaj ljubim Tiana. Nadaljevala sem pot skozi park in naletela na nekaj srečnih mladih družin in v mislih sem si predstavljala nas. Mene, otroka in Tiana. Nasmehnila sem se. Seveda nočem Luka. Na tisto prej pa bom pozabila. In zgodilo se je še nekaj zelo pomembnega. Policija je še enkrat preiskala Markovo hišo in najdla kamere v skoraj vseh sobah. Na posnetkih je bil dokaz, da je Ana morilka in zato so ji dodelili kar nekaj let zapora, in tudi da je Luka povsem nedolžen.

Ozrla sem se naokoli, če bi kje slučajno zagledala Tiana, ker se bo kmalu vrnil iz službe in bi lahko skupaj šla nazaj domov. Nikjer ga ni bilo zato sem se usedla na klop v moji bližini. Lahko si sedel na obeh straneh in na drugi strani je bil s hrbtom proti meni nekdo s kapuco. Nisem se zanimala zanj, in sem rajši opazovala naravo okoli mene. Osebi na drugi strani klopi je zazvonil telefon.

"Ja? Luka tu."...
"Vredu prišel bom."
Zamrznila sem. Bil je njegov glas. Nisem se upala obrniti samo strmela sem v prazno. Za mano sedi Luka. Hitro sem vstala in želela steči proč, ampak na tleh nisem opazila majhnega avtomobilčka ob katerega sem se spotaknila. Skoraj bi padla na tla, ampak sem se nekako ujela.
"Auu!", sem rekla, ko sem začutila bolečino v gležnju, saj sem narobe stopila.
"Ste vredu?", sem zaslišala glas poleg mene. Oh ne! Bil je Luka. Obrnila sem se stran saj nisem želela, da me prepozna. Pravzaprav me je bilo tega res strah.

Še vedno je stal ob meni in me držal za roko, da nebi padla, saj zaradi bolečine v gležnju nisem mogla stopiti na nogo.
"Hejj.", je rekel Luka in verjetno mu ni bilo jasno zakaj nočem, da bi me videl. Z drugo roko me je nežno prijel za brado in mi poiskušal obrniti glavo. Čeprav sem se mu upirala mu je nakoncu le uspelo. S celim telesom sem bila obrnjena proti njemu in ga gledala v oči. Bil je prav tako šokiran kot jaz. Ko sem videla njegove morde oči sem začutila nekaj lepega. Tako domačega. Šele zdaj sem se zavedala kako sem pogrešala ta občutek.

"Lija."je rekel tiho. Še vedno sva se držala za roke. Rada bi da bi tako ostala zavedno. Potem pa sem se spomnila na Tiana. Na otroka.

Spustila sem ga in se odmaknila stran. "Čakaj. Kako si?" Vprašanje me je zmedlo. Ali me je ravnokar bivši fant, ki je kar tako izginil vprašal kako sem??
"Vredu.", sem na kratko odgovorila.
"Lepo. Ali bi..hmm..morda šla na kavo?" Jezno sem ga pogledala.
"Resno Luka? Kar tako brez razloga odideš in zdaj me po 8. mesecih kar tako vprašaš če greva na kavo?" Jezno sem se obrnila in hotela iti stran, saj je bolečina v nogi nasrečo malo popustila.
"Čakaj!" Luka me je prijel za roko in obrnil nazaj proti sebi. Medtem se je moj plašč razprl in videl se je lahko moj trebuh. Luka je to seveda opazil in nekaj časa je samo strmel vanj.

"Je...je moj?"

Nisem bila sposobna odgovoriti. Vsak del mene mi je je govoril drugače. Vem, da moram reči, da je otrok Tianov, saj sva se tako dogovorila. Ampak, da pa moram lagati Luku? Pravemu očetu mojega otroka? Srce se mi je lomilo in še vedno sem ga samo gledala. Potem pa sem začutila, da me je nekdo zgrabil od zadaj...