Zaupanje❤

49. Večerja

Obrnila sem se nazaj in presenečeno ugotovila, da me je za roko držal Tian. To je bil res čuden trenutek in nisem mogla spregledati Lukovega razočaranja.
"Ne. Otrok je moj. In pusti Lijo pri miru." To je rekel Tian in izgleda, da je že nekaj časa poslušal najin pogovor. Še vedno sem gledala Luka. Upanje v njegovih očeh se je zdaj spremenilo v bolečino. Saj me je on zapustil, na jaz njega! Tian me je povlekel za roko in odšla sva stran. Nekaj sekund sem bila še vedno obrnjena nazaj in gledala za Lukom, nato pa sem se obrnila naprej in z Tianom hodila domov. Toliko časa sem se prepričevala, da sem ga pozabila, zdaj pa se je vse zrušilo samo zaradi enega srečanja. Ga morda res še nisem pozabila? Te misli sem si kmalu izbila iz glave. Verjetno je to samo zaradi šoka. Itak pa...zdaj bom imela družino s Tianom.

"Oprosti..."
"Zakaj?", je zmedeno vprašal Tian.
"Ker...sem se pogovarjala z Lukom. Glej prisežem, da sem šla mimo in-..." Prekinil me je Tianov smeh.
"Lija lahko se pogovarjaš s komor koli hočeš. Aja pa vem, da sta se srečala samo po naključju."
Nasmehnila sem se in moje prste prepletla z njegovimi, glavo pa naslonila na njegovo ramo in nadaljevala sva pot.

"Bi šla danes nekam ven na večerjo?", me je vprašal Tian, ko sva že prišla domov.
"Ja seveda!", sem rekla navdušeno, saj že kar nekaj časa nisva šla skupaj ven. Sploh pa bi rada pozabila na danes.

Zvečer sva se odpravila v restavracijo, ki je eno ulico stran od naju. Bil je lep večer in pogovarjala sva se o vsem mogočem, največ pa o tem kako bova poimenovala otroka. Meni so bila veliko bolj všeč tuja imena, Tiana pa so zanimala sama slovenska imena. Kjub Tianovi sproščenosti nekaj ni bilo vredu. Kot, da mi nekaj manjka.

Tian je nato odšel na stranišče in ostala sem sama. Nenadoma sem dobila čuden občutek, kot, da me nekdo opazuje. Zmedeno sem se ozrla okoli sebe in kmalu sem vedela zakaj sem imela tak občutek. Za eno izmed miz je sedel Luka. Zdrznila sem se, ko je njegov pogled ujel mojega. Imel je oblečen isti pulover kot ga je nosil včasih in spolnila sem se kako ga je velikokrat posodil meni. Luka je vstal in prišel do mene.
"Kaj delaš tukaj?", sem živčno rekla in pogledovala proti vratom za v wc.
"Rad bi se pogovoril.", je rekel in se rahlo nasmehnil, kar je v meno vzbudilo tisoč čustev.
"Pusti me pri miru. Srečna sem okej? Tian je krasen.", sem rekla hladno.
"Pa si res srečna?", na to vprašanje spet nisem imela odgovora. Samo strmela sem v njegove hladne modre oči.

Nenadoma se je obrnil in odšel nazaj za svojo mizo čez glavo pa dal kapuco. Za mojo mizo je spet sedel Tian. Nisem več mogla sodelovati pri pogovoru, saj me je Luka čisto zmedel.
"Je kaj narobe?", me je zaskrbljeno vprašal Tian. Ne da bi vedela sem pogledala proti Luku, ki je sedel za isto mizo kot prej. Tian je sledil mojemu pogledu. Hitro sem mogla ukrepati.
"Samo utujena sem. Greva domov." Tian je pokimal in preusmeril pozornost od Luka-ki ga seveda ne prepoznal saj je nosil kapuco- nazaj k meni. Rekla sem mu, da grem še na wc, potem pa pridem za njim. To je bila verjetno najslabša odločitev v mojem življenju, ampak nekaj v meni je kričalo da moram ostati. Tian je odšel ven in ni minilo sekunde, ko je Luka že stal ob meni.

"Lija...prosim poslušaj me. Jaz-"
"Ne Luka. A ne razumeš? S Tianom bom kmalu imela družino. Z nama je konec in ti si kriv zato."
"Čigav je v resnivi otrok?
"T-Tianov.", sem zamomljala in gledala stran, saj mu nisem bila sposobna lagati v oči.

"Res? Lija poglej me v oči in reci, da je Tianov." Pogledala sem ga v oči. Ampak reči nisem mogla nič. Enostavno nisem mogla. Pogledala sem ga s tistim "oprosti" pogledom in stekla stran.

Gdaj bo konec te nočne more?!?

-----------------------
Hej, upam, da vam je blo vsec to poglavje ker sem se sproti zmisljevala nadaljevanje😞

Vote&comment&follow❤