Zaupanje❤

9. Novo sporočilo

Vzela sem telefon in vtipkala Sarino številko. Tako kot vedno se mi je Sara takoj javila. "Hey Lija!", me je pozdravila Sara. "Ali nisi ti pri Luku??"  "Hey Sara. Ravno zaradi tega sem te klicala. Luka se je zelo čudno obnašal. Rekel mi je da je samo utrujen ampak jaz vem da je nekaj narobe. Sara......kaj naj storim?" Sara je bila nekaj časa tiho potem pa mi je odgovorila. "Sicer tudi jaz mislim, da je samo utrujen, ampak če se tebi zdi da je nekaj narobe je najbolje da greš k njemu in se pogovorita." "Okey, hvala ti. Mislim da bom upoštevala tvoj nasvet." Prekinila sem klic in pogledala na vozni red avtobusa. Avtobus pride že čez 15 minut, naslednji pa šle čez dve uri, zato sem se hitro uredila in stekla do postaje. Vožnja se mi je zdela daljša kot ponavadi. Hotela sem vstopiti v Lukovo hišo a so bila vrata zaklenjena. To se mi je zdelo zelo čudno saj jaz po odhodu zagotovo nisem zaklenila vrat. Upam da ni že kam odšel. Na srečo mi je Luka pred nekaj meseci dal svoj rezervni ključ. Vztopila sem v hišo in se odpravila po stopnicah v prvo nadstropje. V kuhinji ga ni bilo zato sem se odpravila še do njegove sobe. Tiho sem vstopila in ga zagledal kako mirno spi na postelji. Oddahnila sem si da ni zapustil stanovanja. Spolnila sem se da bo verjetno lačen ko se bo zbudil, zato sem se vrnila v kuhinjo. Sklenila sem da mu bom spekla palačinke, saj je to njegova najljubša jed.
------------------------------------
Ravno ko sem jih začela mazati z nutello sem zašlišala korake. Ozrla sem se nazaj in zagledala nenaspanega Luka. "Hey!" Sem mu veselo rekla. Luka se je usedel na stol in rekel. "O, ali so te palačinke zame?"  "Seveda so zate tepček" sem mu prijazno odgovorila. Luka je prijel prvo palačinko in jo začel jesti. Kmalu me je začel spraševati "Ali si bila ves čas tukaj?" "Ne. Za hipec sem odšla domov ampak sem se hitro vrnila saj se mi zdi, da se morava pogovoriti." Luka me je debelo pogledal rekel pa ni ničesar. "Vidim, da je nekaj narobe", sem prekinila tišino. "Nič ni narobe", se mi je izmikal Luka. "Nehaj! Dovolj dolgo te poznam, da vem da mi nekaj prekrivaš!" Luka je odložil palačinko in pogledal k tlom. Spet je nastala dolga tišina. "Luka", sem rekla tiho in se usedla zraven njega. Še vedno ni rekel nič. Iz žepa je potegnil telefon, nekaj časa tipkal po njem, potem pa mi ga je tiho podal. Zazrla sem se v telefon in zagledala Anino ime. Kmalu sem ugotovila, da gre za sporočilo, in ga naglas prebrala.
Ali sta me že pozabila? Ker jaz vaju nisem. Kmalu se spet vidimo.
Roke so se mi začele tresti zato sem odložila telefon in pogledala Luka. Tudi on me je samo nemo gledal. V očeh so se mi začele nabirati solze.