Zaupanje❤

11.poglavje (Luka)

Odprl sem oči. Prostor je bil temen zato sem komaj razločil predmete v sobi. Pravzaprav ni bilo notri skoraj ničesar, razen trde postelje na kateri sem ležal in še majhna omara v kotu. Hotel sem vstati, a me je nekaj zadržalo. Šele takrat sem ugotovil, da sem zvezan za zapestja in gležnje. Začel sem se pominjati, kako sem ob dveh zapustil gimnazijo in se z avtom odpravil proti restavraciji po Lijo. Ugotovil sem, da mi bo kmalu zmanjkalo bencina, zato sem se ustavil na črpalki. Videl sem črn, ne ravno nov kombi, ampak mu nisem namenil preveč pozornosti. Ker naenkrat mi je nekdo nekaj potisnil pred usta. Hotel sem se upirati, ampak je bila ta oseba preprosto močnejša. Zaradi vonja se mi je kmalu zameglilo pred očmi in to je vse kar se spolnim. Sicer nisem prepričan ampak mislim, da je bila za vse kriva Ana. Nato sem zaslišal glasove. Napel sem ušesa, a so bili glasovi še vedno povsem nerazločni. Nato so se odprla vrata, da je svetloba butnila v prostor, in vstopila je majhna postava, za katero sem sklepal, da je Ana. Prižgala je luč, da sem za trenutek moral zamižati. Ko sem jih odprl je Ana stala nad mano in se mi zlobno smehljala "Končno se spet vidiva ljubček. Si me kaj pogrešal?" Takrat sem opazil, da sta pred vratim stala dva ogromna tipa za katera sklepam, da sta me omamila. "Ana kaj bi rada?", sem jo vprašal in se ji zazrl v oči. Spet se je glasno zasmejala in pridružila sta si ji tudi tipa pri vratih. "Dobro veš kaj bi rada. In končno bom to tudi dosegla!" "Kje je Lija?", sem tiho vprašal in se zdrznil ob misli na to, da bi se ji kaj zgodilo. Ana se je še vedno smejala. "Tvoja draga je trenutno verjetno zelo zaskrbljena in še nekaj časa bo. Potem pa bo izvedela, da je njen fant mrtev in bo morda rabila psihologa. Ampak skratka nič hujšeha." Nekaj časa je bila tiho, nato pa bruhnila v smeh, prav tako pa tipa pri vratih. Meni niti malo ni bilo do smeha. Nisem mogel pozabiti stavka "potem pa bo izvedela, da je njen fant mrtev..." Postalo me je resnično strah. Ana je nato pozornost spet namenila meni. "Ampak nekaj časa te bom še pustila, da nebo kdo rekel, da sem prekruta!" Ob teh besedah sta tipa pri vratih spet planila v smeh. "Ana zakaj to delaš?", sem jo vprašal povsem obupano. Takrat se je Anin obraz zresnil. Mrko me je pogledala "zaradi maščevanja dragec. Nikoli ne boš čutil take bolečine, kot sem jo jaz ko sem našla mojo mrtvo mami." S tem besedami je odkorakala iz sobe, takoj za njo pa tipa, ki sta izgledala kot njena osebna stražarja in za sabo močno zaloputnila vrata. Začel sem se tresi od strahu in vse kar sem si želel je, da bi lahko videl Lijin obraz.