Zaupanje❤

35. Laž in jutranja slabost

ŠE VEDNO LUKA

Še nekaj trenutkov sem sedel za mizo, potem pa vstal in se odpravil do avta. Bil sem zmeden, ampak niti za trenutek nisem podvomil v mojo ljubezen do Lije. Ko bi le obstajal način, da bi se znebil Ane in hkrati obdržal Lijo. Ampak iz dneva v dan bolj nemogoče se mi zdi to. Ana je res neprevidna, pred poljcijo pa se klub temu vedno reši. Nekako sem se že sprijaznil z dejstvom, da bom moral ukrepati sam, saj policiji še nikoli ni uspelo. Nisem pa pričakoval, da mi bo Ana postavila tak pogoj. Moralo bi se zgoditi nekaj res velikega, da bi se strinjal z njenim planom in ga tudi uresničil.

Prispel sem do Tianove hiše in upam, da je Lija še vedno tam. Še vedno mi ni všeč, da sta si Lija in Tian tako blizu in vedno, ko ju vidim skupaj sem ljubosumen. Ampak še vseeno Liji dovolj zaupam in ji verjamem, da s Tianom nikoli ni nič imela.

Še preden sem uspel odpreti vrata, jih je odprla Lija in se mi vrgla v objem.
"Luka povej mi kje si bil.", je rekla in se mi jezno zazrla v oči.
"Pomiri se. Samo prijatelju sem pomagal, ker se mu je pokvaril avto.", in ji podaril lažen nasmeh. Res ne maram lagati, ampak ji ne morem kar povedati, da sem se dobil z Ano in, da mi je ta predlagala naj jo ubijem.

"Zakaj pa se nisi javil na telefon, ali pa mi vsaj povedal kam greš ne pa da mi napišeš to na listek. Res me je skrbelo zate."
"Oprosti srce. Nisem te hotel buditi, telefon sem pa imel na tiho."
Nato sem jo nežno poljubil in ona mi je vrnila poljub.
Šele takrat sem opazil Saro in Tiana, ki sta stala le nekaj metrov proč.

"Hvala ker sva lahko prespala tu, ampak zdaj bova šla domov."
"Sta prepričana? Zaradi naju lahko tu ostaneta kolikor časa hočeta.", je prijazno odgovorila Sara.
"Ne res ni treba, morava v službo." Potem smo se še na hitro poslovili in z Lijo sva odšla domov.

"Danes delam popoldan, in če malo pohitim, morda nebom še toliko zamudila.", je rekla Lija, ko sva prišla domov.
"Ne ne, mislim, da ni pametno, da že greš nazaj v starbucks. Boljše, da ta teden še ostaneš doma.", sem ji odgovoril medtem pa si pripravil zajtrk, čeprav je bilo že skoraj poldne.
"Ne, saj se dobro počutim in res moram iti." je ugovarjala Lija.
"Kaj pa če se te bojo spet zasledovali. Ostani doma še nekaj dni, jaz pa bom to sporočil tvoji šefici." Lijo sem poljubil na čelo in na srečo mi ni več ugovarjala.
---------------------

Ležal sem na postelji in nenadoma začutil nežen dotik na moji roki. Zaradi teme nisem vedel kdo je, ampak počutil sem se tako srečno. Oseba se je nato vležala poleg mene in me poljubila. Božal sem jo po dolgih mehkih laseh, ampak nisem mogel razbrati barve. Užival sem v vseh njenih dotikih in ji vračal poljube.
"Ljubim te", je rekla, jaz pa sem obstal. Ana. V sobi nenadoma ni bila več tema in lahko sem videl njen obraz in zloben nasmeh. "Pusti me!", sem zakričal ampak se nisem mogel premakniti.

"Ejj, Luka vse je vredu. Samo nočna mora je bila." Nad sabo sem zagledal Lijin prelep obraz in jo potegnil v objem. Želim si, da bi bil v njenem objemu zavedno. Ko bi le razumel pomen teh sanj.
"Spusti me, slabo mi je.", se je slabotno zasmejala Lija.
"Si vredu?"
"Ja, že kar nekaj dni mi je malo slabo, ampak je zvečer že vse vredu. Saj bo minilo." Pokimal sem in jo poljubil. Če nebi imel toliko skrbi bi se verjetno posvetil njeni slavosti, ampak če sama pravi, da je vse vredu ji nebom ugovarjal.

Se opravičujem za malo dolgočasen next. Nasledno poglavje bo veliko bolj zanimivo😉❤

Vote✌