Zaupanje❤

34. Življenje ali smrt?

Globoko sem vdihnil in se z dolgimi koraki odpravil k mizi za katero je sedela Ana. Ko me je zagledala se je prijazno nasmehnila, kar je zadnje kar bi pričakoval od nje.

"Živjo Luka. Končno te spet vidim."
Odzdravil sem jo nazaj ter se usedel na stol na sproti nje. Razgledal sem se po kavarni in kljub temu, da so bile počitnice so bile skoraj vse mize zasedene z dijaki.
Do mene je prišla natakarica ampak sem jo odslovil. Sem nisem prišel pit, ampak se pogovarjat o pomembnih zadevah.
"Torej...kaj bi rad?", me je vprašala ana in popila požirek kave pred njo.
"Predvsem bi se rad v miru pogovoril. Zdi se mi, da bi lahko enkrat za vselej končali to. Ni potrebno, da vsi končamo mrtvi."
"Prav imaš. Ni potrebno, da vsi. Jaz bom ostala živa."
"Ana zakaj si tako obsedena s tem? Sprijazni se, da se je tvoja mama sama odločila za smrt in je kriva samo ona in ne mi. Sploh pa ne Lija in jaz. Pusti naju pri miru prosim." Ana je pogledala stran od mene. Nisem vedel kaj sledi.

"Ne veš kako težko je bilo to zame. Ko sem jo videla v mlaki krvi... in potem so me poslali k rejniškim staršem in te so z mano ravnali kot z živaljo. Oni so me naučili vsega tega sovraštva razumeš?!?"
Ana je bila na robu solz in to sem vedel. Za vsem tem sovraštvom se v njej skriva prijazno dekle. S pravimi besedami jo lahko umehčam.

"Žal mi je Ana. Ampak ali misliš, da se boš počutila bolje,  ko boš ubila vse, ki so kakorkoli povezani s tvojo bolečino? Ne. Še naprej boš taka. Namesto tega, da končaš v zaporu si lahko najdeš osebo, ki te bo ljubila. Vem, da ni prepozno zate. Še vedno si lahko srečna."
Ana je odkimala.
"To osebo sem že našla. Tebe."

Nekaj časa sem šokurano strmel v njo potem pa hitro zmajal z glavo.
"Ne Ana jaz imam punco in res jo imam rad.
"To se lahko spremeni. Okej dovolj.", je rekla Ana in si obrisala solzo, ki ji je stekla po licu. Če nebi vedel česa je zmožna bi se mi lahko še zasmilila.

"Pogovarjajva se raje o bolj pomembnih stvareh. Torej Luka zate imam predlog."
Ana je v hipu spremenila svoje razpoloženje. Spet je postala tista hladnokrvna Ana, ki je poznam.
"Poslušam."
"Dajem ti zadnjo priložnost. Samo izbrati moraš. Lahko si srečen do konca svojih dni ali pa se bo tvoje življenje kmalu končalo."
"Povej mi malo bolj natančno.", sem bil radoveden.
"Torej prva možnost je, da se skupaj znebiva Lije in tvojega očeta potem pa brez skrbi skupaj zaživiva, druga pa je, da v kratkem času umreš ti skupaj z njima. Dovolj imam čakanja. Hočem te Luka!"
Strmel sem v njo in nisem vedel kaj naj rečem. Zaprl sem oči se zbral in jo spet pogledal.

"Kako bi lahko midva živela skupaj? Ti neboš nikoli takšna kot so ostale. Obsedena si z maščevanjem. Ko se boš znebila Lije in očeta se boš maščevala še vsem drugim po spisku! Dojemi že, da si tudi sama kriva za to kakšna si!"
"Luka ljubim te. Že od prvega dne, ko sem te zagledala. Vem kako nemogoče se ti to zdi, ampak je res. Glej, po mami sem podedovala goro denarja. Bila je naivna ampak ne revna. Dovolj ga imava še do konca življenja. Lahko se preseliva nekam daleč stran o vseh ljudi in sva skupaj do konca življenja."
"Ana ti ne razumeš! Ljubezen ni samo to! Ko nekoga ljubiš, ga ne ugrabiš, mu ne poiskušaš vzeti življenja in sploh pa ne poiskušaš vzeti življenja osebam ki jih ima on rad. Naprimer mojemu očetu. In še na eno stvar si pozabila. Jaz ljubim Lijo in ne tebe. Ti neveš kaj je to." Opazil sem jezo na Aninem obrazu.

"Morda se ti zdi da nevem kaj je  ljubezen, definitivno pa vem kaj je sovraštvo in želja po maščevanju!" S tem besedami je vstala iz stola in mislil sem, da bo odšla, pač pa se je vstavila pri meni, se sklonila k mojemu ušesu ter zašepetala: "Jaz in sreča, ali pa smrt", je rekla in s prsti nakazala pištolo.

"Odloči se dragi, nimam veliko časa."