Zaupanje❤

45. Kosilo s Tianovo družino

Naslednji dan me je zjutraj zbudilo zvonenje, ki je prihajalo iz mojega računalnika. Počasi sem vstala in ko sem se končno primajala do računalnika sem ugotovila, da me Tian kliče preko skypa. Oglasila sem se in na ekranu se je pojavil Tianov vesel obraz.
"Dobro jutro!",je veselo pozdravil.
"Bilo bi dobro če me nebi ti ravnokar zbudil.", sem rekla in zazehala. Tian se je glasno zasmejal, jaz pa sem zavila z očmi.
"Lahko se ti oddolžim."
"Res? Kako pa?", sem vprašala med tem pa si s prsti popravljala lase in upala, da nisem izgledala kot zombi.
"Rad bi te povabil na kosilo.", je rekel ponosno.
"Kam pa?", sem vprašala čeprav to sploh ni bilo pomembno.
"K meni domov...in...saj te ne moti če bodo zraven starši in moj mlajši brat?", je živčno vprašal.
"Ne, seveda ne! Rada bi spet videla tvojega brata.... Kako mu je že ime?" Tian se je glasno zasnejal.
"Aljaž mu je ime. Kako si lahko to pozabila?!" Oba sva se smejala.
"Oprosti noo...in Tian.." prenehala sem se smejati in prav tako tudi on.
"Ali bova tvojim povedala za nosečnost?" Tian je nekaj časa razmišljal potem pa rekel: "Nevem, sama se odloči."
"Jaz bi še malo počakala...saj te ne moti kajne?"
"Ne, saj je tvoj otrok." Nasmehnila sve se drug drugemu in nastala je tišina.
"Torej..", sem poiskušala prekiniti neprijetno tišino.
"Pridem pote okoli enih"
"Okej.", sem odgovorila in prekinila klic.

Čez nekaj ur sem zaslišala Tianov avto pred hišo. Stekla sem ven in se vsedla na sovoznikov sedež ter ga pozdavila.
"Hej, danes si pa lepa.", me je pozdravil nazaj.
"Hočeš reči, da sem ostale dneve grda?", sem rekla in se delala užaljeno.
"Trapa!", je rekel Tian in oba sva se zasmejala.

"Na zadnjem sedežu imam presenečenje zate."
"Res?", sen ga radovedno vprašala. Tian je pokimal. Ozrla sem se nazaj in iz sedeža pobrala majhno škatlo.
"Jo lahko odprem?"
"Ne kupil sem ti jo zato, da si jo lahko ogleduješ!", je sarkastično odgovoril Tian. Rahlo sem ga boksnila v ramo, ampak ne preveč, ker je vozil. Nato sem se spet posvetila škatli in jo previdno odprla. V njej je bil čisto majhen rdeč pulover in na njem je pisalo i love my mummy.
Nisem se ga mogla nagledati saj je bil tako prikupen.
"Hvalaaa!", sem rekla in se nasmehnila Tianu.
"Upam, da ti je všeč barva. Veš lažje bi bilo če bi vedel spol."
"Barva je super! Glede spola pa...odličila sem se, da to ostane presenečenje vse do poroda. Tudi sama ga nebom vedela." sem odgovorila, nato pa pospravila škatlico v mojo torbico.

Čez nekaj minut sva prispela pred njegovo hišo. Odprla sva vrata in na hodniku me je že čakala njegova družina.
"Živjo draga, lepo te je spet videti.", je rekla njegova mami in me objela. Spraševala sem se koliko let je minilo odkar smo se nazadnje videli. Nato sem pozdravila še njegovega očeta in nato šele opazila malega Aljaža, ki se je stiskal k Tianovi mami.
"Živjo! Kako si že zrasel." sem rekla in ga pobožala po mehnkih laseh. Nazadnje sem ga videla, ko je bil še čisto majhen in malo me je spominjal na Tiana.

Nato smo se odpravili k mizi in se začeli pogovarjati. Seveda jim nisem povedala nič v zvezi z Lukom in otrokom. Na srečo nista spraševala niti o nama s Tianom, ker res nevem kaj bi jima odgovorila. Spet sem navezala stik z Aljažem in izkazalo se je, da me otrok naravnost obožuje. Tian se je naenkrat sklonil k meni in mi zašepetal v uho: "Krasna si z otroki, saj te obožujejo. Prepričan sem, da boš najboljša mami na svetu." Ob tem sem rahlo zardela in se nato z obrazom obrnila proti njemu, da je bilo med nama samo nekaj milimetrov. Ob tem nisem opazila, da mi je Aljaž iz rok vzel torbico, ki mu je ponesreči padla na tla. Obrnila sem se proti tlem in ugovotila, da je med padcem ven padla škatla, ki se je odprla tako, da se je videl majhem pulover. Obrnila sem se k Tianovim staršem, ki sta zmedeno strmela v naju. Nekaj časa je bila tišina nato pa je spregovorila Tianova mami.

"Lija...ali si ti noseča?"