Zaupanje❤

36. Usodni poljub

*****nekaj dni kasneje*****

Na pol sem bil v službi, napol pa sem bil zatopljen v svoje misli. Ista zgodba, že od tistega srečanja z Ano. Moje misli so bile pomešane in spraševal sem se, če bova z Lijo sploh še kdaj srečna. V glavi so se mi ponavljali scenariji kako nas Ana vse ubije, da bi dosegla svoje maščevanje. Kar slišim lahko njen smeh in Lijino kričanje. Ob misli na to sem se rahlo zdrznil in nisem opazil pogleda mojega šefa.

"Luka mislim, da je boljše, da greš domov." Šele takrat sem opazil, da je pred mano še isti kos kovine kot pred pol ure.
"Oprostite gospod, od zdaj naprej nebom več tako odsoten.", sem mu odgovoril in se spet posvetil delu.
"Resno mislim. Pojdi domov in čez vikend uredi te osebne zadeve, ki te mučijo že cel teden. Od tebe tako ali tako zadnje dni nimam nobene koristi." Tiho sem se opravičil in vzel svoje stvari ter odšel.

LIJA

Zdolgočaseno sem kuhala večerjo za Luka in si zraven mrmrala neko pesem. Zadnji teden je takoo dolgočasen, saj mi Luka ne dovoli v službo, kadar pa je doma je vedno tako tih. Kot, da je spet nekaj narobe.

Nenadoma začutim močne roke, ki me zgrabijo od zadaj. "Luk-...Tian? Kaj pa ti tu?", sem zmedeno vprašala, ko sem dojela, da za mano ni moj fant pač pa najboljši prijatelj.
"Vrata so bila odprta in sem si dovolil kar vstopiti.", je rekel napol v smehu in zato sem se nasmehnila tudi jaz.
"Prestrašil si me, kreten!", nato pa ga na hitro objela. "Drugače pa...hvala da si prišel. Resss mi je dolgčas."
"Ja meni tudi. Veš, zadnje čase med nama ni več tako kot je bilo. Nikoli več nisva povsem sama in ne moreva se pogovarjati o takih stvareh kot sva se prej."
"Vem. Res pogrešam najine trenutke. Ampak zdaj imam jaz Luka, ti pa Saro. Verjetno bi bila ljubosumna, če bi preveč časa preživela skupaj." Tian se je zasmejal.
"Sploh pa Luka kajne? Dobro, da neve za najino malo skrivnost." Stegnil je roke in me pozgačkal po trebuhu. Glasno sem se zasmejala in se mu poiskušala izmuzniti.

"Ni boljšega kot imeti kakšno malo skrivnost.", sem se navihano nasmehnila.
"Sem vedel, da ti je bilo všeč!", je zavpil Tian in me z roko objel čez ramena.
"Tian utihni, Luka bo kmalu doma. In seveda mi je bilo všeč spati s tabo."
"Ahhh nehaj, Luka konča šele čez kakšno uro. Itak pa, saj ne misliva početi nič takega. Ali pač..." Zasmejala sem se in  ga rahlo boksnila v ramo.
"Zdaj imam fanta. Nič nebo. In ali si morda pozabil, da je moja prijateljica tvoja punca?" 
"Točno! Skoraj sem pozabil. Včasih si želim zavrteti čas malo nazaj, ko sem imel še tebe. Si ti ne želiš tega?" Tian me iz dneva v dan bolj preseneča.
"Res je bilo vse manj težavno..." Ampak mi je zdaj boljše saj ljubim Luka. Tega raje nisem povedala naglas, saj nisem želela prizadeti Tiana. Nevem kaj se dogaja z njim ampak vedno bolj se mi zdi, da goji neka čustva do mene. Nenadoma me je presenetil Tianov obraz blizu mojega.
"Še vedno se lahko vse spremeni veš? Lahko je že spet vse po starem." Šele takrat sem se spomnila, da še nisem dokončala prejšnega stavka. Ampak bilo je prepozno. Tianove ustnjice so bile na mojih, ampak namesto, da bi mu vrnila poljub sem samo obstala. Potem pa se je svet okoli mene ustavil, ko sem za Tianom zagledala znano visoko postavo. Tiana sem odrinila stran od mene, ampaj nisem mogla reči ničesar.
"Kaj? Kako..?", je bilo vse kar je uspel reči Luka, nato pa stekel skozi vhodna vrata.
"Luka!", sem zavpila, ampak je bilo prepozno. Glavo sem zakopala v roke in poiskušala zadržati solze. Kako sem bila lahko tako neumna?!?!
"Ejj pomiri se. Vse bo vredu.", Tian se je nežno dotaknil moje roke.
"Pusti me!", sem rekla in stekla v kopalnico ter se zaklenila.
"Lija odpri prosim. Se lahko pogovoriva?"
"Ne! Samo pusti me samo." Nekaj časa sem čakala, ampak Tian je bil še vedno pred vrati.
"Bog Tian, pojdi že domov. Spelji se!" In čez nekaj sekund sem zaslišala korake in zapiranje vhodnih vrat.
Bravo Lija. Spet si vse uničila.