Zaupanje❤

26. Pogrešam ga

Gledala sem njegove modre oči in tudi on je strmel vame, ker je verjetno prepoznal moj glas. Moje srce je divje utripalo in šele zdaj sem dojela kako ga dejansko pogrešam. Luka seveda. Dojela sem, da so bili vsi dnevi brez njega nesmiselni, da je z njim odšel tudi delček mene. Kljub Ani so bila prelepa štiri leta najine zveze in zdi se mi, da ga potrebujem bolj kod kogarkoli. Približala sem se mu tako, da sem lahko čutila njegov dih na mojem licu. Še vedno sva se gledala, svet okoli naju ni več obstajal. In če sem dobro pogledala sem videla spremembo v njegovih očeh. Niso se mu več iskrile kot prej, enostavno ni bil isti Luka kot prej. Tak, ki ljubi življenje in me vedno nasmeji. Zdaj je bila v njegovih očeh žalost, bil je nemočen in zmeden.

Želela sem ga poljubiti. Prekleto kako zelo sem si ga želela. Vseeno mi je bilo za preteklost, samo njega hočem. Njegove ustnjice na mojih, biti v njegovem varnem objemu. Še bolj sem se mu približala, da je bilo med nama le še nekaj centimetrov.

"Lija ali na-", sem nenadoma zaslišala znas Tianov glas. S težkim srcem sem se obrnila in ga videla pred trgovino kako s presenečenim obrazim strmi v njaju z Lukom, v rokah pa je držal dva različna medvedka, ki v roki držita srce.

Obrnila sem se nazaj k Luku in opazila solzo na njegovem licu.

"Luka..", sem rekla tiho, a se nato zlomila. Odšel je. Pustil me je samo z zlomljenim srcem. Solze so se mi vlile, začutila sem nekoga, ki me je prijel za roko, potem pa sem videla samo še temo..

----------------------

Ležala sva na plaži, na samotnem otoku, samo midva. Nihče nama ni mogel uničiti tega kar sva imela. Bila sem v njegovem objemu, in zdelo se je kot da zdaj nemore iti nič več narobe.

Nenadoma sta se iz morja dvignila dva obraza, ki ju nisem prepoznala. Bila sta nad nama in nenadoma je dekla začelo vleči Luka stran od mene. Hotela sem kričati in teči za njim. Ampak nisem mogla. Nekaj me je močno zgrabilo od zadaj in me povleklo v črnino...

Odprla sem oči in nad sabo zagledala strop moje sobe. Vse to so bile le sanje.

Nenadoma je nekdo vstopil v sobo. Tian. Prepoznala sem ga iz sanj. In drugi obraz je bil od Sare. Ampak onedva sta skoraj par. Zakaj bi me Tian odvlekel stran od Luka??

"Končno Lija, skoraj bi umrl od strahu!", je rekel in prišel do mene ter me objel. "Je vse v redu? Če hočeš se lahko pogovoriva."
"Tian, zakaj si prišel ven iz trgovine? Zakaj v moje življenje? Vse si uničil!" Kričala sem in ga žalila. Nisem vedela kaj govorim. Izgubila sem nadzor nad sabo, želela sem umreti.

Nenadoma me je Tian močno zgrabil in povlekel k sebi. Glavo sem zakopala v njegove prsi in jokala.
"Shhhh, Lija vse bo vredu. Pomiri se."
Nisem se pomirila. Začutila sem priložnost, da mu povem najino zgodbo. Povedala sem mu o prvem srečanju, o tem kako ga je Ana osvajala, in o tistem dnevu, ko sva se prvič poljubila. Potem o ugrabitvi, o strahu in o sporočli, ki ga je Ana poslala Luku, Lukovi ugrabitvi, reševanju in kako sva bila potem spet skupaj, ampak se je Luka začel čudno obnašati. Ustavila sem se pri Sarinem rojstnem dnevu in se spet zlomila.

Tian je bil nekaj časa tiho, kot bi razmišljam o vsem kar sem mu povedala.

"Lija obljubim ti, jaz te nikoli ne bom zapustil. Rad te imam in vedno ti bom pomagal. Vedno ti bom stal ob strani. Se spolniš ko ti je pri dvanajstih umrl oče? Tudi takrat sem ti jaz pomagal. In vedno ti bom."

"Jaz tudi.", sem nenadoma slišala glas pri vratih in tam je stala mami. Stekla je do mene in me objela. Tian me je hitro poljubil na lice nato pa naju pustil same. Mami ni nič spraševala. Samo držala me je v objemu in počutila sem se res varno. Morda pa ni vse tako grozno. Imam tri krasne osebe v mojem življenju, ki me nikoli ne bodo zapustile. Mami, Tian in Sara.

------------------------
Mal bol deep poglavje, upam da vam je bil všeč.

Mnenja??❤