Zaupanje❤

EPILOG

"Mami se to rozico si dej v laske!", je rekla Alisa.
"Okej, okej srček, bom dala še to.", sem ji z nasmehom odgovorila in si v lase vpela še zadnjo sponko v obliki bele vrtnice. Stopila sem pred ogromno ogledalo.
"Kako si lepa mamii! Bom tudi jaz tako lepa, ko se bom poročila?", me je vprašala Alisa.
"Še lepša boš!", sem se zasmejala in jo poljubila na temne laske. Spet sem se obrnila proti ogledalu. Končno je napočil ta dan, o katerem vsako dekle sanja že od malega.

"Mami stric Tian je tu." Obrnila sem se okoli in se nasmehnila Tianu.
"Si pripravljena?" Pokimala sem in skupaj sva odšla do vhoda v cerkev, za mano pa je skupaj s Saro hodila živahna Alisa. Sicer bi me mogel pred oltar odpeljati oče, ampak ker je umrl že ko sem bila majhna, sem to prepustila Tianu.

Vrata cerkve so se odprla in vsi pogledi so bili uprti vame. S pogledom sem potovala po cerkvi. Bila je natrpana z vsemi mojimi sorodniki in prijatelji, ki so me tolikokrat spravili v dobro voljo. Na koncu sem celo povabila zoprno sosedo, ki se je s Tianom še vedno malo boljiva.

V spredni vrsti je sedela moja mama, moja največja opora, ki mi je stala ob strani v dobrem in slabem. Že zdaj sem videla solze v njenih očeh. No...katera mama pa nebi jokala na poročni dan svoje hčerke edinke? Ob njej sta sedela Tianova starša, katera sem pač morala povabiti. Vedno sta me z nasmehom sprejela in me imela rada.

Za mano je stala Sara, moja najboljša prijateljica in mislim, da mi ni treba prav posebno povdarjati, da punca brez svoje najboljše prijateljice ne more živeti. Ona mi je vedno dajala najboljše nasvete in prav velikokrat je bila ona edina, ki me je razumela. Nakoncu tudi ona ni ostala samska, kar sploh ne preseneča, saj je prelepa. Še nikoli se ni tako smejala, kot se zadnje dni in pravi, da bi vam rada povedala, da tudi če še toliko let čakaš na svojega princa ga boš nekoč le dočakala.

Poleg nje je v majhni roza oblekici stala triletna modrooka Alina. Moja prva hčerka in najlepša princeska na celem svetu. Vsak dan znova me nasmeji in moram reči da si nebi mogla zaželeti boljše hči kot je ona. Prepričana sem, da bo zrasla v čudovito mlado damo in kakor pravi njena babica, v pravo "lomilko src".

In še Tian. Kljub vsemu je še vedno moj najboljši prijatelj. In tudi vedno bo. Sploh si nemorem predstavljati koliko ljubezni in zaupanja je potreboval, da mi je odpustil. Rekel je, da je že takrat vedel, da ga nebom nikoli za res ljubila, ampak je še vedno iskal neko upanje, da me bo kdaj dejansko usrečil. Med nama je zdaj vse super in mislim, da naju je vse to samo še bolj povezalo in bova zavedno ostala najboljša prijatelja.

In na koncu bi rada omenila tudi Ano. Res je, da mi je zadnjih nekaj let ves čas uničevala življenje. Ampak ravno zaradi nje vem kaj je to prava ljubezen. Kajti kadar koli naju je Ana poiskušala spraviti narazen sva morala jaz in Luka pokazati, kako si dejansko zaupava in koliko si pomeniva. Morala sva pokazati, da bi dala življenje eden za drugega.

"Greva?", me je vprašal Tian ter me prijel pod roko. Pokimala sem in poroka se je lahko začela.

Stopila sem pred oltar in se za trenutek samo izgubila v njegovih očeh. V Lukovih sinje modrih očeh.
"Prelepa si.", mi je zašepetal, nato pa sva pozornost namenila duhovniku, ki je stal pred nama.

Dragi Luka

Zdaj naju ne more nič več ločiti. Danes se bova namreč povezala za celo življenje. V vseh teh letih je med naju prišlo toliko stvari, da bi že mnogo drugih obupalo. Ampak midva nisva. Ker naju je ves čas nekakj vodilo.
Ljubezen...in zaupanje eden v drugega.

Z ljubeznijo,
Tvoja Lija.