Zaupanje❤

44. Čas za razmislek

Zjutraj me je zbudila mami, ki se je ravno odpravljala v službo. Sploh nevem kdaj sem včeraj zaspala, bilo pa mi je jasno, da sem pred spanjem jokala. Včeraj sem se potem, ko sem spakirala...in prebrala pismo...odpravila domov k mami. Čeprav ji nisem pokazala pisma je vedela, da je nekaj narobe in me je pustila samo.
Tiana od včeraj še nisem videla, ampak sklepam, da bo danes prišel k meni. Vztala sem iz postelje in v kopalnici sem spet začutila slabost. Tokrat sem vsaj vedela vzrok zanjo. Potem sem z muko pojedla kos kruha in medtem preverjala svoj instagram. Čez nekaj časa je na vrata nekdo potrkal in vedela sem, da je Tian.

"Si pa zgoden.", sem mu rekla namesto pozdrava, ko je vstopil.
"Nisem več zdržal moral sem te videti.", je rekel in nasmehnila sva se drug drugemu. Odšla sva do kavča in se vsedla tako skupaj, da sva se dotikala.
"Vidim, da nekaj ni vredu.", je rekel in svoje roke položil na moja stegna. Pokimala sem, nato pa s tresočimi rokami iz žepa povlekla Lukovo sporočilo.
"Nevem če je pametno, da ga prebereš, ampak ti zaupam. In upam da ne boš jezen zaradi vsebine."
Tian je prikimal in v roke pograbil pismo, ga razgrnil in začel brati. Bala sem se njegovega odziva zato sem pogledala stran. Nekaj časa sem v tišini čakala. Čutila sem kako je odložil pismo, ampak ni rekel ničesar. Začutila sem kako so njegove roke nežno podrgnile moj hrbet, zato sem se obrnila nazaj k njemu.

"Reci kaj.", sem mu proseče rekla, ko sva že kar nekaj časa strmela eden v drugega.
"Nevem kaj naj rečem. Lija...kaj si ti želiš?"
Skomignila sem z rameni. Res nisem vedela.
"Želim samo, da bi bil otrok srečen."
"Pa ti? Bi ti bila kdaj srečna z mano?" Čeprav sem vedela, da bo to enkrat vprašal me je to vprašanje še vedno pretreslo.
"Jaz...mislim...Tian...jaz potrebujem čas.", sem hitro bleknila. To je bila resnica. V zadnjih dveh dneh sem preživela dovoj šokov in zdaj naj bi se morala še odločiti če bi rada svoje življenje preživela s fantom, ki je trenutno samo moj najboljši prijatelj.
"Vredu. Dal ti bom toliko časa kot ga potrebuješ." Končno sem se nasmehnila, saj sem bila vesela, da razume. Svoje roke je ovil okolu mene in privla sem se mu v objem. V njegovem objemu sem se počutila tako varno in bilo mi je lepo. Odmaknila sem se od njega in se mu zazrla v oči. Mogoče...mogoče bom do njega enkrat res čutila nekaj več. Mu vračala ljubezen... Ko sem z njim za trenutek pozabim na Luka, nosečnost, Markovo smrt in na vse ostalo. Tako sem se nekoč počutila ko sem bila z Lukom. Morda nikoli več ne bom občutila te sreče z Lukom, ampak Tian mi bo vedno na voljo in vedno me bo razvedril, ko bom to potrebovala. Ni mogoče opisati koliko mi pomeni.

Tian mi je z roko popravil pramen las, ki mi je ušel iz pod nadzora.
"Lija ti se sploh ne zavedaš kako si lepa...in prijazna in dobrosrčna in popolna in-" Ustavil ga je moj prst na njegovih ustnjicah. Prijel me je za roko ter poljubil prst, ki je bil še vedno na istem mestu kot prej. Nato se mi je pribljižal. Nevem če sem bila sploh pripravljena na to. Verjetno ne. Ampak nasledi trenutek so se njegove ustnjice dotaknile mojih. Spomnila sem se kako sva se poljubila že nekaj časa nazaj. Ampak tokrat je bilo vse drugače. Tokrat so se med poljubom pomešala najina čustva. Počasi se je odmaknil od mene in se zasmejal.
"Kaj je smešno?", sem ga zmedeno vprašala.
"Nevem...vse."
"Amm...zadnje dni mi ni prav nič smešno."
"Vem. Ampak kmalu se boš spet smejala.", je rekel izzivalno.
"Tian prosila sem te za čas...", sem rekla rahlo tišje.
"Ne skrbi, vem. Ti si vredna čakanja." Potem me je nežno poljubil na čelo.
"Zdaj pa je najboljše da grem. Saj veš...da boš lahko v miru razmislila." Potem mi je še pomežiknil in se odpravil proti vratom.

"Kreten!", sem še zavpila za njim in se nato nasmehnila. Morda sem se pa prej motila. Tian me lahko osreči.