Zaupanje❤

52. Sedma nebesa in presenečenje

Dva dni po tem sem lažala na kavču z čajem in telefonom v rokah. Samo še nekaj dni, sem pomislila.  Samo še nekaj dni in postala bom mama. Komaj čakam na ta dan! Odločila sem se da bom pozabila na vse kar se je zgodilo. Samo uživala bom še te zadnje dni. Luka nisem poklicala. Morda ga tudi nikoli nebom. Tian je krasen. Zdaj tako ali tako nemorem nič več spremeniti. S Tianom živiva skupaj in imela bova družino. Zakaj bi karkoli spreminjala?

Z nasmehom na obrazu sem si ogledovala spletno stran z otroškimi oblačili in se odločala med rumeno in rdečo barvo kompleta. Nenadoma je nekdo pozvonil po vratih. Verjetno je Tian pozabil ključe, sem pomislila in odšla do vrat. Ampak vzunaj ni bil Tian, pač pa Luka. Nekaj časa sem ga samo debelo gledala.

"Lahko vstopim?"
"Kako si izvedel kje živim?", sem vprašala in še vedno ga nisem spustila naprej.
"Sara mi je povedala.", je rekel Luka in se naslonil na okvir vrat. Zaradi nenadne jeze na Saro sem pozabila, da ne bi bilo pametno Luka spustiti naprej. Ampak nažalost je bilo že prepozno, saj si je Luka že ogledoval slike na steni v dnevni sobi.
"Lepo imata tukaj.", je rekel povsem mirno.
"Zakaj si tukaj in kaj hočeš?", sem ga vprašala in molila, da Tiana še dolgo ne bo domov.
"Mislil sem, da me boš poklicala." Zasmejala sem se.
"In zakaj naj bi te poklicala? A ne razumeš, da je med nama konec?! Saj si sam končal."
"Sem že rekel, da mi je žal.", je rekel in stopil do mene.
"Briga me zato. Samo prosim pusti me pri miru. Nočem te več videti.", sem bila ostra. Pa čeprav je v meni vse kričalo od želje po njem.

"Kaj si tako nesramna? Zadnjič nisi bila taka." Na to nisem imela odgovora, samo strmela sem vanj. Še bolj se je približal.
"Ali boš bolj sproščema, če naredim tole?", je rekel in svoje roke ovil okoli mojega pasu ter me močno potisnil k sebi. Odkimala sem.
"Res? Kaj pa če naredim tole?", je rekel in me poljubil. Nisem se upirala. Ni se mi zdelo narobe.

Bilo mi je vseeno.

Roke sem imela na njegovem vratu in ga strastno poljubljala. Mimogrede sva se znašla na pojstelji. Bil je tako nežen. Ni me slekel. Samo ob meni je bil in se niti dotaknil ni trebuha. Z rokami me je božal po obrazu in me vmes nežno poljubljal. Popolnoma sem se mu prepustila. Kot, da nebi več mogla trezno misliti. Samo jaz in on. In ko so se vmes nekajkrat najine oči srečale...takrat...sploh ne morem opisati tega občutka. Kot v sedmih nebesih. Ko bi bila le lahko tako zavedno.

Vse skupaj se je prehitro končalo. Na najslabši možen način. Zaslišala sva nekoga v kuhinji.
"Lija!" Bil je Tian. Še v istem trenutku sem pristala nazaj v realnosti. Luka se je uspel skriti v omaro ravno takrat, ko je v sobo vstopil Tian.
"Hej. Malo sem počivala.", sem rekla in se mu nasmehnila. Odpeljla sem ga v kopalnico in s tem Luku namignila, da je čas da odide.

Po resnici...bila sem v šoku. To se nebi smelo zgoditi. Ampak bilo je tako lepo. Ko pa sem pogledala Tiana sem dojela kako veliko napako sem nardila. Niti predstavljati si nemorem kako bi bilo Tianu, če bi naju dobil. Kako lahko kaj takega naredim osebi, ki me ima najraši na svetu?

Trenutno sovražim sama sebe. Tian ves čas skrbi zame, kupil mi je stanovanje, in lahko bi me nosil tudi po rokah, samo če bi si to zaželela. In kaj mu jaz dam v zameno? Prevaram ga.

"Si vredu draga? Nekam bleda si."
Odkimala sem. "Vse je vredu Tian." Nasmehnil se je in me prijel za roko.
"Se veseliš?" Prikimala sem.
"Jaz tudi. Še kar nemorem verjeti, da bom postal oče. Da bova imela midva skupaj družino. Tako kot sva si želela takrat, ko sva bila majhna. Se spomniš?"
"Ja, kako bi lahko to pozabila!" Oba sva se zasmejala.
"Lija vse bom naredil, da boš srečna." Objela sem ga, da nebi videl mojega obraza.

Mislim, da sem že izgubila upanje, da bom kdaj res srečna. Zakaj ne more biti vse tako kot takrat, ko sva brez skrbi bosa tekala naokoli. Ko sva ves čas nagajala tečni stari sosedi in ko sva sanjala o tem, kako se bova nekoč poročila. Zakaj sem morala iti tistega dne v knjižnico in zakaj sem se morala zaljubiti v Luka. Ta prekleta ljubezen.

Popoldne sva se odpravlila na sprehod. In vzunaj pred stolpnico naju je čakalo presenečenje.
"Lija dovolj imam. Odloči se."
Strmela sem v osebo pred mano.
V Luka.