Zaupanje❤

10. Izginotje

"Oprosti ker ti nisem prej povedal. Preveč sem se bal", je rekel Luka in pogledal k tlom. "Vredu je.", sem mu odgovorila, čeprav v tem trenutku ni bilo nič v redu. Ravno sva se spet postavila na noge in začela živeti normalno življenje kot ga imajo ostali najstniki. Postalo me je strah in to sem lahko videla tudi v Lukovih očeh. Prijel me je za roko in odpeljal do kavča. Nisem se mu upirala samo uležala sem se mu  naročje. "Luka strah me je", sem rekla tiho in se še bolj stisnila k njemu. Ker mi ni odgovoril sem sama govorila naprej "Kako bova živela naprej? Se bova skrivala v stanovanju? Luka prisežem, da tega ne bom zdržala!" Spet je nastala tišina, kar mi je šlo že rahlo na živce. "Luka reči kaj!", sem rekla napol v solzah. "Nevem kaj naj ti rečem, okey? Tudi mene je strah. In ne nevem kako bova sedaj živela!" Vse skupaj mi je zaprlo usta. Luka je prižgal televizijo, čeprav je noben od naju ni spremljal.

Očitno sva tako tudi zaspala, namreč zjutraj sem se zbudila na kavču. Iz kuhinje se je slišal ropot zato sem se odpravila kar tja. Pri omarah sem zagledala Luka, ki je ravno želel na mizo postaviti krožnike za zajtrk. "O, dobro jutro!", je rekel in me poljubil na čelo. "Jutro" sem rekla zaspano in se usedla na stol. Nato sem opazila, da je bil luka nekam lepo oblečen. "Ali greš v knjižnico?", sem ga vprašala. Zadnje čase je Luka veliko delal ker je bila njegova mami v Londonu, kjer se je izobraževala. Sicer je nisem vprašala za kaj, ampak sklepam, da nekaj v zvezi s knjigami. "Ja", je bil Lukov odgovor. "Počakaj me, grem s tabo!", se rekla in si v usta basala kruh medtem pa že iskala primerne hlače za v službo. Delala sem namreč v neki restavraciji nedaleč stran od gimnazije v kateri je delal Luka. Tako sva se oba skupaj čezdvajset minut odpravila od doma. Med vožnjo sem se spet spovnila na Ano in postalo me je strah. Nisem želela obremenjevati Luka, zato sem tiho sedela in čakala, da prispeva do restavracije
------------------------------------------
Dan je bil dolg in dolgočasen. Končno je bila ura dve kar je pomenilo, da je konec moje izmene. Veselo sem odkorakala ven ter čekala Luka. Ura je bila že petnajst čez dve Luka pa še ni bilo. Začelo me je skrbeti zato sem ga poklicala. Bil je nedosegljiv. Sranje! Začela sem se tresti zato sem telefon odložila nazaj v torbico. Čakala sem ga še petnjast minut, nato pa začela teči proti gimnaziji. Bila sem zadihana in začelo se mi je vrteti, ampak mi ni bilo mar. Pred šolo je stalo nekaj ljudi, ki me je debelo gledalo a se nisem menila zanje. Tekla sem vse do knjižnice. Vrata so bila zakljenjena. Sesedla sem se na tla in komaj dihala. Bilo me je tako strah, da sem komaj dihala. Po nakaj minutah sem vstala in odšla do postaje. Avtobus je kmalu prišel, potem pa sem spet tekla domov. Ni ga bilo. Solze so se mi vlile in nisem vedela kaj naj naredim. Moje misli so bile čisto zamegljene. Hotela sem ga poklicati, a sem rabila kar nekaj časa, saj so se mi roke tresle kot nore. Spet je bil nedosegljiv. Nato mi je zazvonil telefon. Ko sem zagledala ime na zaslonu mi je zastal dih.