Prva ljubezen

24 del

V preteklih dneh sem preiskala celo hišo, ker naj bi nekaj »izgubila«, v resnici pa sem iskala prava vrata ali pa okna skozi katera bi neopazno odšla v temno noč do pristanišča. Na žalost v celem tednu nisem našla nič primernega, vendar ko se enkrat preoblačim za špansko steno, vidim v eni od sten za mano, ki je bila obložena s knjigami, da je priprta. Torej iz radovednosti stopim v prostor, ki očitno ni bil rabljen že nekaj časa, saj je bil prostor zaprašen in na stvareh so visele številne rjuhe. V tem prostoru so bile pod tlemi skrite stopnice, ki so te pripeljale do vrat, skozi katera si videl vrt, za vrtom pa cesto, ki je vodila do pristanišča. Super, boljšega ne bi mogla najti! V sobi se preoblečem namesto v hlapca v uličnega potepuha, vsaj upam, da zgledam tako in tokrat si na prsih dvakrat zavežem preveze in čez njih debel trak, ki jih bo zagotovo zadržal na mestu, če bodo ti popustili. Zraven si za pas zataknem majhen majhen nož, da se bom zavarovala, čeprav je pristanišče podnevi »varno«, ponoči tam ta beseda ne obstaja...Na koncu iz kamina zajamem prgišče pepela in si ga namerno malo nanesem na obraz. Tako opravljena se odpravim skozi nevidna vrata po strmih zavitih stopnicah in nato sem že na vrtu, ki je trenutno poseben zato, ker sveti nanj polna luna, poleg nje pa polno majhnih tisočerih zvezd. Ohh kako čarobno! Vendar ne smem izgubljati časa....Z usmerjenim pogledom po potki, grem do konca vrta do nekakšnega zidu, ki pa je bil toliko visok, da bi bil pravi izziv, če bi ga morala preplezati, vendar je bilo manj kot pol metra stran visoko drevo, ki je imelo številne veje, eno od teh vej pa se je raztezalo čez zid na drugo stran. Ahaa, tako sta tistadva potepuha torej pobegnila...Zdaj mi je jasno. Stegnem roke in uporabim izkušnje izpred 5 let, ko sem še lovila brata, ko sta se preganjala po drevesih in skušala mojo voljo. Mhm! V krilih je bilo zelo težko plezati...Vendar sem iznašla svoje trike in tako sem zmeraj ujela vsaj enega od bratov. Ko s prsti zaobjamem deblo in se potegnem navzgor, se zavem, da me čaka še 5 metrov, da bom prišla do tiste veje...Zberem vso voljo, da plezam, dokler ne pridem na vejo, ki mi bo pomagala priti na drugo stran zidu. Čez par minut končno priplezam na vejo in se s pomočjo nje spustim na drugo stran. Nato se za vsak slučaj ozrem za sabo in preverim da ni nikogar za mano ter me ne opazuje. Ker pa ne vidim, da bi bil kdo za mano, hitro nadaljujem pot proti cilju. Kar kmalu prispem do pristanišča. Na poti me na vsake toliko časa zaustavljajo trume pijančkov, ki jim je iz ust vela smrdljiva sapa po ceneni pijači, kletvice od kapitanov, ki so bile zelo sočne.... najbrž ne morem pričakovati pomoči od njih.....in nenazadnje tudi ženske, ki so me odkrito in nespodobno vabile k sebi domov in se pritiskale obme s svojimi »oblekami«, jaz pa sem se jih skušala otepati. Ubožice....prav smilijo se mi...da morajo svoje telo prodajati za svoje preživetje. Jaz sama, bi rajši umrla kot bi prepustila svoje telo tem grobijanom. Nato, ko sem za sabo pustila množico od življenja zgaranih ljudi, je pred mojimi očmi zrasla podoba ladje, na kateri je bilo s postrani zavito pisavo napisano: Hero. Moj pogled pa je pritegnila tudi zato, ker so po mostičku do ladje stopali številni ljudje, ki so imeli na obrazu zarisano upanje pomešano s strahom. Pomaknem se bližje, da bi slišala kaj se dogaja na ladji, zato stopim prav do konca vrste, kjer se med sabo menita 2 človeka. Po videzu bi rekla, da je eden ribič, drugi pa da je mornar. » Potem ta ladja odpelje izdelke nekam, da jih prodajo za čimveč cvenka, kaj?«. » Ja, ker kot sem slišal, naseljenci in plantažniki v Novem svetu želijo svežo in redno hrano, zaloge kuriva pa tudi želijo imeti angleško pohištvo, obleke in druge drobnarije, zato ni čudno da so pripravljeni plačati take cene« se ta razgovori.
Iskreno se opravicujem ker dolho ni bilo novega dela