Prva ljubezen

22 del

Nato se spomnim, da sem mu pozabila omeniti naslov, kjer živi moja družina, vendar prepozno, ker že zapre vrata in spet zažvižga kočijažu za odhod. Kmalu skozi okno zagledam premikanje okolice. Medtem si ogledujem notranjost kočije, ki kaže znak bogastva, saj je imela na oknih težke žametne zavese, ki so potnike varovale pred morebitnim prepihom, sedeži so bili veliki in ravno prav oblazinjeni, podvozje je bilo dobro naoljeno, saj skorajda nisem čutila premikanja kočije. Ko prispemo, mi vrata odpre kočijaž »Gospodična, prispeli smo«. S pomočjo njegove roke izstopim iz kočije in se odpravim do naših vhodnih vrat, vendar se vrata odprejo tisti hip, ko dam roko na kljuko. »Dragica, prišla si!« me objamejo vsi po vrsti. »Tudi jaz sem vas pogrešala hah«. »Prišla sem, da bi vam povedala, da naju lahko pridete obiskat«. »Pojdimo!« sta brata za to. » Počakajte malo, kaj pa ON?« mamin nasmejani obraz zamenja sumničavi. » Mamaa, lorda ni doma in ga ne bo nazaj še 2 tedna«. »Uhh potem pa kar, saj komaj čakam da vidim Angelo«. Tako se vsi spravimo v kočijo in se v prijetnem vzdušju peljemo nazaj do rezidence . Ko prispemo, jih takoj popeljem na teraso in jim predlagam najino idejo. Vsi se takoj strinjajo z predlogom, nato nas pokličejo na kosilo, kjer se nam pridruži še Angela. Ko mama zagleda Angelo, se kar ne more ločiti od nje. Isto velja za Analeo, ki je kot vidim čisto neučakana, da izve od sestrice, kaj se je dogajalo v teh dneh. Brata pa se usedeta na vsako mojo stran. »Kaj je ta lord hud žrebec!«. »Charles!«. » Saj se samo hecam, hah« se ta brani. » Bella, je bil lord spoštljiv do tebe?«. »Zakaj to sprašuješ?«. » Sestra, ti se ne zavedaš, da si lepa, nee zelo čudovita in moški zelo radi zapeljujejo take ženske...«. » Brat hvala, da si tako skrben do mene in verjemi, ne nameravam se pustiti omrežiti, sploh pa ne takemu butastemu lordu...«. Brata planeta v smeh, ki se ga kmalu nalezem tudi jaz. Nato se pogovarjamo še o vsakdanjih stvareh, dokler nam ne postrežejo kosila. Ko pokosimo se takoj lotimo dela na vzhodnem vrtu, ki je bil najbližji. In tako poteka naš vsak dan, dokler ni minil prvi teden. Zdaj je bil vrt res prijeten na pogled, saj sta se brata lotila hrasta, ki je takoj klonil pod njunima sekirama, me ženske pa smo z našega vrta posadile različnih rož in najbolj so prevladovale rdeče vrtnice, simbol ljubezni. Na koncu smo še pokosili trato in na novo naredili potke, saj so bile uničene zaradi starosti. Še celo Bald ni mogel skriti zadovoljstva » Anabella, zelo ste se potrudili za vrt, saj zdaj kar prekipeva od življenja«. » Kaj naj rečem drugega kot da sem imela pomoč, ki je bila izredno pridna« pohvalim naš skupni trud. » Rada bi se vam zahvalila, da smo si lahko sposodili orodje«. »Ni se treba kaj zahvaljevati« zamahne z roko. Nato pospremim družino do kočije, ki jih bo odpeljala nazaj domov. Ko se kočija premakne, jim z Angelo pomahava v slovo.