Prva ljubezen

29.del

Na smrt utrujena sem se odvlekla do sobe in se hitro in brez nepotrebnega hrupa preoblekla v preoblek, za škorenj skrila nož, ki me je varoval pred morebitno nevarnostjo. Edina sprememba pri tem je bila, da sem s seboj vzela še polovico denarja, ki je predstavljal naše že tako skrhano premoženje. Ker sem že poznala pot, sem veliko hitreje prispela do tja. Na veliko presenečenje sem se ustavila, kajti ladja tokrat ni imela trume ljudi pred sabo in ker sem mislila, da je zaprto, sem se ravno obrnila, ko me je ustavila roka na ramenu. » Ne tako hitro, ne tako hitro«. Ta roka je bila od tistega, s katerim sem se zadnjič dogovarjala za posel. » Predvidevam, da si prinesel denar? Sledi mi«. Brez besed mu spet sledim v trdi temi na ladjo do iste kajute kakor zadnjič. » Počakaj tu, samo nekaj grem iskat«. Mislila sem si pač, da gre po dokumente ali po list papirja s katerim bo potrdil, da sva sklenila posel. Medtem, ko sem ga čakala sem krožila po kajuti in gledala različne predmete, ki so stale na lesenih policah, omarah, nazadnje sem prispela do mize, ki je bila za svojo velikost zelo velika. Ravno takrat je prispel gospod nazaj ali kot sem sklepala kapitan. » Ste našli kar ste iskali?« saj je imel roke za hrbtom in nisem vedela, če je imel kaj s sabo. » Sem, šel sem iskat samega Šefa«. » Zakaj pa njega? Kaj vi ne sklepate poslov?« sem presenečena. » Posli so Šefovi, jaz samo iščem tiste, ki bi radi sklenili posel« odvrne in se začne umikati, ko isti trenutek kar naenkrat skozi vrata stopi velika postava v črnini. To bo najbrž Šef. Njegov podrejeni nato obstane » Želite še kaj, Šef?«. Oseba ga odslovi samo z enim zamahom roke. Vrata se zaprejo in kajuto napolni neprijetna tišina, ki ga prekine zaklepanje ključavnice z druge strani. To pa ne bo dobro. Odkar se mi je zgodilo tisto, ne maram zaklenjenih ključavnic v sobah..... Šef se nato premakne do mize, kjer vzame svečnik v roke in jo prižge z vžigalico, ki jo je vzel iz žepa črnega plašča. Mračnost sobe takoj zamenja dobrodošla svetloba. Še vedno ne uzrem njegovega obraza, saj je ta pokrit s široko črno kapuco, ki jo pa takoj ko svečnik oddaja ravno dovolj svetlobe spusti in se usede na stol za mizo. Ko pa dvigne glavo.....se mi zdi da sem se znašla v nočni mori, saj je to on...Wycliffe! Kot trapa strmim vanj z odprtimi usti, ki jih hitro zaprem, ko opazim, da se njegove oči resne. » Kot vidim ne boš nič rekla, zato bom jaz začel. Kako ti je ime?«. » Ne bom vam povedala« odvrnem s pokrčenimi rokami. Zakaj za vraga si pobegnila?«. » Pa zato« postanem vsa nejevoljna. Čedalje bolj sem bila živčna zraven njegove prisotnosti. Tedaj se on dvigne s stola in prihaja vedno bližje meni. Tega pa nočem, zato se čedalje bolj umikam, dokler me ne ustavi stena za mano. Hočem že uiti drugam, ampak on je že prišel do mene in ko nasloni roko na steno, sem dobesedno ujeta z obeh strani. » Tega ne bom trpel, jasno? Povedala mi boš VSE, če ne boš, te bo doletela kazen« prišepne s tihim, a jasnim glasom. Trdo sem pogoltnila slino....

Se opravicujem zaradi zamude mela sm valeto