Prva ljubezen

31. del

1 TEDEN POZNEJE.....

Ko stopim z jahte na trdna tla, sem po napornem potovanju izmučen, a poln navdušenja, da jo bom končno videl, skrivnostno žensko namreč. Naročim kočijo, ki me odpelje do hotela, saj hočem imeti pravo zasebnost. V hotelu sem se spočil, najedel, preoblekel v temna oblačila, da me ne bo takoj prepoznala in naročil služabnikom v mestni hiši, da pridem čez par dni domov in da ne bom sam. Oni že vedo, kaj mislim. Po 11. uri sem se spet odpravil proti pristanišču, vendar je bil tokrat cilj ladja Hero. Kim me je že prav nestrpno pričakal, saj ve, da se še nikoli ni zgodilo, da ne bi ujel še najhujše barabe, da pa nisem nikakor našel navadne ženske, no to je bil nizek udarec zame in sem bil celo malo nejevoljen zaradi tega. Da bi imel prijatelj pametnejše delo za razliko od mene, sem ga poslal v izvidnico, da ja ne bi slučajno zgrešil »Tea«. Čez pol ure, ko sem skoraj zaspal v naslanjaču od brezdelja, sem zaslišal topot 2 korakov, ki sta si bila različna kot dan in noč, namreč 1. Je bil težak in enakomeren, drugi pa komaj slišen in hiteč , nabrž je tekla, da ga je dohitevala. Hitro sem potihoma vstal in ravno zagledal del Kimove obleke, ko je šel v sobo in za njim znano drobceno postavo, ki mu je sledila. Hehe, »Teo« se je ujela v past. Čez par trenutkov me je Kim prišel iskat » Sedaj, ste vi na vrsti Wycliffe. Vso vrečo vam želim s to deklino, hehe« mi veselo pomežikne. » Pri njej jo bom res potreboval« odvrnem nenavadno dobre volje. V njegovem spremstvu sem odšel do hodnika, kjer sem počakal, da ji je povedal zame oz. moje ljubkovalno ime Šef. Nato sem počasi vstopil, da je ne bi prestrašil. Ona je stala poleg zraven moje mahagonijeve mize in me zamišljeno opazovala. Še sanja se ji ne,kaj se bo kmalu zgodilo.... Kimu sem namignil, naj odide stran » Želite še kaj Šef?«. Brez besed sem ga odslovil in ko je po mojem naročilu zaklenil vrata, sem se namenil prižgati svečnik, saj je bila soba za moj okus malo preveč mračna. In seveda, želel sem si jo dobro ogledati pri dobri svetlob. Torej sem svečnik prižgal, se udobno namestil na stol, premišljeno spustil kapuco ter končno dvignil glavo. Gledal sem jo z pogledom, ki je na kolena spravil veliko nasprotnikov. Vedel sem, da jo bom šokiral, vendar sem pričakoval, da bo začela jokati, tuliti, karkoli od ženskih zadev. NIČ. Samo odprta usta so jo bila. Ko sem videl, da nima namena kaj reči, sem se pripravil »Kot vidim ne boš nič rekla, zato bom jaz začel. Kako ti je ime?«. To me je mučilo cel mesec, da nisem vedel pravega imena. Nekaj trenutkov minut je ležala težka tišina, nakar je izdavila: Ne bom vam povedala«. Po tem odgovoru sem postal nestrpen, saj sem zahteval samo ime, prekleto! ....