Prva ljubezen

55

ANABELLA
Kmalu zatem so se nama pridružili še ostali. Da bi mama u miru jedla, sem pomagala dvočicam narezati palačinke na majhne koščke. Nato je teto zanimalo, kako to, da oče ni z nami. Zdi se mi, da je bila celo razočarana , da ga ni bilo. Še preden je mama dokončala stavek o očetovi smrti, se mi je dvignil želodec. Z široko odprtimi očmi sem si zatisnila usta in prestrašeno odtekla ven v toaleto. Misli so ji švigale sem in tja, upala je, da ni staknila kakšno čudno bolezen. Upala je, da se je samo zastrupila z jajci, saj so bila res nekam čudnega vonja......V toaleto je še ravno prišla pravi čas in našla nekaj, v kar je lahko izbruhala vse kar je pojedla. Tudi, ko je že to izbruhala, njenemu želodcu to ni bilo dovolj. Ko je bila zatrdno prepričana, da ne bo nič več izbruhala že iz tako praznega želodca, je glavo naslonila na hladne ploščice na steni toalete. Skozi zaprte oči je slišala, kako je mama prihitela za njo» Draga moja! Ni ravno tvoj dan, kajne. Ne skrbi, bom že jaz poskrbela zate.«. Še vedno je negibno sedela, saj se je bala da bi kakršenkoli premik, sprožil slabost. Mama je prevzela nadzor, vzela je krpe in ko je vsako omočila, jo ožela in nato dala na hčerkin vrat, čelo in z zadnjo obrisala obraz. Bila je zaskrbljena nad hčerko, saj ji ni bilo nikoli slabo.....no če je priznala, pri sestri ni bila ravno sveža hrana, potem pa ni čudno, da se je to zgodilo » Tako, zdaj pa bova skupaj vstali in šli do tvoje postelje prav?«.Anabella se je z mamino pomočjo vzdignila od tal. Ugotovila je, da ji je še zmeraj slabo.....bolje rečeno fino slabo. Oprla se je na mamino ramo in tako sta nadaljevali pot do njene sobe. Ko je Bella dosegla stebrič postelje, jo je mama spustila in odgrnila odeje » Zdaj se pa lepo ulezi in poskusi malo zadremati, prav?«. Pokimala je in naredila, kar ji je mati rekla. Dvomila je da bo dejansko uspela zaspati, ampak ni greh poskusiti. Ooh, le zakaj se ji mora to zgoditi ravno sedaj? Ni bila čisto prepričana zakaj ji je slabo....... Zaprla je oči in takoj na svojem licu začutila, kako jo je mati nežno poljubila za tolažbo. Svojo mater je imela neizmerno rada, a ni vedela kako bi se ona odzvala na to, da je preslišala njeno opozorilo, da naj se ne zapleta z njim......Pa še kako se je! Zdaj bo s to mislijo še težje zaspala. Spominjala se je, kako je uživala v njegovih objemih......in s to mislijo jo je kmalu tudi zmanjkalo. Njena mati se je, ko je poskrbela za hčerko, odpravila nazaj, kjer so ostali še zajtrkovali. Pričakala jo je soba polna zaskrbljenih pogledov. Poskusila se je nasmehniti » Anabella se je zastrupila s hrano. Sem prejle poskrbela zanjo, tako da bo kasneje že bolje«. Sestra je stopila bližje in ji stisnila roko v znak podpore » Če kaj rabiš, prosim povej«. Vrnila ji je stisk » Hvala ti«. Otroci so jo obdali z vseh strani, vse je stisnila v ljubeč objem. Otroci so bili njeno življenje. Če je trpela Anabella ali pa kakšen drug otrok, je isto tudi ona, čene še bolj.