Prva ljubezen

64

WYCLIFFE

Ni trajalo dolgo, da jo je zmanjkalo. Wycliffe pa kakor je videl stanje tetine hiše, ni bilo prav nič udobno. Težko je gledal, kako je bila izmučena, a vseeno morala stati na nogh. Anabelli je pa želel, da se resnično spočije, zato se je odločil, da jo bo nastanil v mestnem hotelu nedaleč od tod. Tako jo je narokah nosil vse do hotela in zahteval najboljši apartma ter podkupil vratarja, da ne bi o tem niti črhnil. Ko je prispel do sobe, je z nogo butnil v vrata, da so se široko odprla. Na hitro je pogledal naokoli in bil zadovoljen, kar je videl. Potemje hitro nadaljeval pot proti spalnici, kjer jo je končno odložil. Sezul ji je čevlje, ostalo pa pustil, saj je vedel, da njegova draga da veliko na spodobnost. Na koncu jo je še ogrnil z odejo in jo kljub temu, da je spala, poljubil na usta. Ni se mogel premagati, ko pa je bila ta lepa in nedolžna. Kmalu se ji je pridružil pod odejo. Tudi sam je bil oblečen, saj ni hotel tvegati, slekel si je le suknjo. Z roko jo je objel čez pas in jo potegnil še bliže k sebi. Bil je močno zadovoljen s seboj, saj je končno našel svojo ljubo. Ni si znal predstauljati življenja brez nje. Postala je njegov smisel, da se izboljša osebnostno kot človek. Hkrati se bo trudil, da bo srečna z njim. Z nasmeškom na ustnicah je hitro zaspal.

ANABELLA

Sanjalo se ji je, da leži v izredno mehko, puhasti postelji, ki jo hkrati ovijala v prijetno toploto. Pa tudi počutila se je spočito kot se že dolgo ni. Pri teti, kjer je bivala, je bila njena soba več ali manj prepišna. Okna so bila slabo zatesnjena. Svoje je dodala tudi stara postelja, ki je imela škripajoče vzmeti pod žimnico.Tako je kljub zgodnji uri in čeprav je bila na smrt utrujena, vsako noč se premetavala po postelji in neuspešno čakala na odrešujoč spanec.Vseeno je bila hvaležna, da imajo streho nad glavo in hrano. Na vsake toliko časa jo je skrbelo, da jih bodo upniki vseeno našli in zahtevali svoje. A te misli je kmalu pregnala bolna mama, ki jo je čakala, da poskrbi zanjo. A zdaj ko mame ni bilo več, je morala končno vzeti stvari v svoje roke, saj mora poskrbeti za 4 usta, no čez nekaj mesecev 1 usta več. A se ji ni niti sanjalo, kako naj sploh začne. Gnusila se ji je sama misel, da bi morala spet v pristanišče, ampak druge izbire ni imela. To je bilo vendar obmorsko mesto, ki je cvetelo predvsem s prevozom blaga z ladjami. Počasi bo morala vstati, da pomaga teti pri pripravi zajtrka. Njene veke so rahlo zatrepetale in odprle pogled njenim očem. Ni mogla verjeti svojem očem. Zbudila se je v sanje. Zbudila se je v najbolj elegantni sobi, kar ji je kdaj videla in v zelo mehki postelji. Ravno se je hotela dvigniti, da bi videla več, ko je začutila pritisk prstov okoli pasu. Pogledala je navzdol in zagledala Wycliffa za seboj. Že jo je zaskrbelo, da se je spet zgodilo, ko je opazila, da sta oba v celoti oblečena. Še vedno ga je gledala in kar ni mogla odtrgati pogleda stran od njega. Ležal je na trebuhu, z roko stegnjeno čez njen pas in z obrazom proti njej. V spanju je izgledal tako mlad in resnično sproščen. Že mu je hotela popraviti las, ki mu je zlezel na oko, ko se je spomnila, da mora oditi in to hitro.Z roko je nežno prijela njegovo in jo dvignila, ter jo skoraj uspela položiti na njegovo vzglavje. Potem v istem trenutku se je zgodilo to, kar ni hotela.Začel je tipati za nečim. Nekaj je zagodrnjal in že so se njegove oči odprle. Kot da bi vedel, da namerava oditi, jo je njegova roka hitro spet našla in jo objela okrog trebuha. Tokrat ni imela izhoda. Čustva je hitro potlačila in ga breizrazno pogledala „ Dobro jutro, a jaz v tem trenutku odhajam“. Svoj pogled je izostril „ Dobro jutro in ne, draga moja, noben ne bo odšel od tukaj, dokler se ne pogovoriva“. Odkimala je „ Imela sva, kar sva imela. Nič si nimava za povedati. Prosila bi te, da daš roko stran, da bom šla domov“. Spustil je glavo in poljubil sredino trebuha. Nato se je dvignil in dal roko na isto mesto. Tedaj se je zgodilo nekaj nepričakovanega. Bil je najlepši občutek, kar jih je kdaj doživela. Prvič je začutila premikanje otroka v sebi. Ostala je brez besed. Še vedno pod tem vtisom se je dvignila s postelje in stopila na tla. Bil je čas, da odide. Ugotovila je, da je bosa in začela s pogledom iskati svoje čevlje. Našla jih je pri vratih. David ji na srečo ni sledil, ostal je v postelji in jo gledal. Prav nič ji ni pomagal. Počutila se je kot tepka, ko je iskala le navaden par čevljev. Ko se je sklonila, da bi pobrala čevle, je prijela za spodnji rob obleke, da jih je lažje dosegla, saj je bila obleka široka in ji tako ovirala pogled. Še preden je prijela za kljuko, jo je nič kaj nežno prijel za komolec in obrnil k sebi „Kdaj si mi nameravala povedati?“ Videla je po trzanju čeljusti, da zadržuje jezo „ Ne vem o čem govoriš“. Neizprosno je strmel vanjo „ Mogoče o tem, da nosiš mojega otroka!“. Ni se dala „ Nisi bil edini in nisem videla potrebe, da bi ti povedala, sploh ker sva midva zaključila“. Že je videl skoraj vse rdeče pred očmi „ A tako? Potem pa bom poskrbel, da bom tvoj zadnji. Ne bom trpel drugih, ker si samo moja! Ljubica, če še ne veš, sva šele dobro začela. Otrok je moj, vem. Ne drzni si tega zanikati “.