Prva ljubezen

61

WYCLIFFE
Niti pomislil ni, da bi pobegnila tako daleč na Škotsko. Saj je prav dobro vedel kakšno je njihovo finančno stanje, ker je to preveril preko zvez. Finance niso kazale prav nič dobrega stanja, s toliko denarja bi preživeli le kašne pol leta in dvomil je, da bi razsipali s takim zneskom ali da bi si privoščili potovanje v neznano. Mislil je napačno. Glavno, da jo bo kmalu imel v svojih rokah. Z malo sreče jo bodo našli že v enem do dveh tednih. 2 dni so poizvedovali, ko so končno našli drobec informacij, kjer bi se lahko nahajala ona in njena družina. Odpravili so se tja in zagledali mesto, ki je bilo obmorsko in prav nič prijazno do tujcev. Uporabiti so morali različne prijeme, da so sploh kaj izvlekli iz njih, da niso ravno ostali brez novic. Zgodaj popoldne tistega dneva pa jih je pričakal nenavaden prizor. Prvič po 3 mesecih so bili priča pogrebnemu sprevodu, ki se je vil od glavne ceste do neke ozke ulice malo naprej. David je pomignil ostalim, naj razjahajo. Pomislil je, da bi lahko bila Anabella med temi pogrebci. Konje so privezali in se pridružili ostalim v množici. V njej niso čisto nič izstopali, saj so imeli črne plašče in kapuce čez, tako da so se kar zlili z njo. Čeprav je bil on ves v črnem, je bil višji od vseh moških, ni bil ravno neopazen. Po nekaj minutah so prispeli do srednje velikega pokopališča. Nato so čakali, da pride od pokojnega družina. Nikakor pa ni pričakoval tega. Prepoznal jo je še isti trenutek, ko je prišla skozi ograjo pokopališča, za obe roki sta jo držali Angela in Analea, za njo sta stopala brata, med njima pa neznana starejša gospa. Nič mu ni bilo jasno. Spremljalo jih je mrmranje molitve množice in vzdihi žensk. Postavili so se za krsto in čakali, da duhovnik začne. Ko mu je dala znak, je župnik začel. Izvedel je, da je preminila Frederica. Ves čas jo je gledal, saj ni mogel odtegniti pogleda od nje. Bila je bleda, oči so bile zabuhle in nosila je preveliko črno žalno obleko, a zanj je bila najlepša. Ko je bilo pri obredu še posebej čustveno, da je celo ona zajokala, ga je stisnilo pri srcu. Najraje bi jo šel kar pred vsemi pograbit in jo obvaroval vsega hudega. Bilo mu je žal za njih in zanjo, saj je bila prijetna ženska. Po zaključenem obredu, je bilo na vrsti polaganje vrtnic v grob in izrekanje sožalje domačim. Ostalim je ukazal, naj izrečejo sožalje. Brez besed so odšli. Sam ni šel, ker ji je hotel reči to na samem. Še vedno jo je gledal, a tokrat je sprejemala sožalje od njegovih mož. Videl je, da se je poskušala nasmehniti v zahvalo, a trenutno tega ni zmogla. Nato, ko je odšel še zadnji pogrebec, so ona in družina še malo postali in se dokončno poslavljali od matere. Med njimi je zaslišal tih pogovor in kimanje Anabelle. Možem je nakazal, naj se tiho oddaljijo in odidejo do konj. Potem so odšli še fanta, punčki in gospa. Anabella je ostala pri grobu sama. Njega ves čas ni opazila, saj je mislila le na mater. Po nekaj trenutkih spoštljive tišine, je pokleknila na zemljo in za sabo prijela pest različnih tipov rož in jih skrbno zasadila. To je res polepšalo podobo. Zdelo se je, da se je s to gesto zares pomirila in poklonila mami. Počasi je vstala in ob tem gladila nagrobnik. Tedaj se je odločil, da je čakal dovolj časa. Z odločnimi koraki se je odpravil k njej. Še vedno ga ni videla ne slišala. Dobro. To bo zelo olajšalo stvari. Ko je bil tik pred njo, jo je nežno pograbil v objem. Najprej se ga je otepala kot nora, saj ga ni videla, ker ji držal glavo in ji tega ni dovolil " Ne upiraj se mi". Za trenutek se je ustavila, a ga ni uslišala, tokrat se je še močneje upirala " Pojdi stran, nočem te Wycliffe! Sovražim te!". Zahahljal se je, saj je vedel, da to ni res " Draga moja ne želiš si tega, poleg tega pa vem, da me ne sovražiš, prej da me ljubiš." Zdaj ji je osvobodil glavo in ji dovolil, da ga pogleda, a še vedno jo je držal v trdnem objemu, da mu ni mogla nikamor uiti. V njenih očeh se je žalost bila z jezo "Nor si, da to misliš. Res nor!". Pokimal ji je " Prav imaš, nor sem od ljubezni do tebe". Poskušala se je izvleči iz objema" Spusti me. Uboga tvoja žena, sočustvujem z njo, ker ima tako podlega moža, da osvaja druge, ko je vezan!". Ta odgovor mu je vzel sapo "Ljuba moja, nimam žene oziroma vsaj ne še. Pred menoj stoji ženska mojega življenja s katero bi se rad poročil. Ti boš moja bodoča žena in gospodarica mojega srca." Ni mu verjela in še ugriznila ga je v ramo, da bi jo spustil " Ponavljam, spusti me. Ne obstajaš več v mojem življenju." Še bolj jo je stisnil k sebi in razširil nasmeh " Nikoli več te ne bom spustil. A da ne? To bo pa treba popraviti, ker ne bom dovolil, da bi te imel drug moški."