Prva ljubezen

25 del

Moj pogled pa je pritegnila tudi zato, ker so po mostičku do ladje stopali številni ljudje, ki so imeli na obrazu zarisano upanje pomešano s strahom. Pomaknem se bližje, da bi slišala kaj se dogaja na ladji, zato stopim prav do konca vrste, kjer se med sabo menita 2 človeka. Po videzu bi rekla, da je eden ribič, drugi pa da je mornar. » Potem ta ladja odpelje izdelke nekam, da jih prodajo za čimveč cvenka, kaj?«. » Ja, ker kot sem slišal, naseljenci in plantažniki v Novem svetu želijo svežo in redno hrano, zaloge kuriva pa tudi želijo imeti angleško pohištvo, obleke in druge drobnarije, zato ni čudno da so pripravljeni plačati take cene« se ta razgovori. Pomenek prekine plečat moški strogega videza, ki nagovori vse navzoče »Ljudje, kaj sem vam rekel? Lepo se postavite v vrsto pa se bomo prav lepo razumeli, jasno«. Meni uide smeh, saj zgleda prav smešno da tak človek žuga s prstom. Nato se zdi, da se je svet ustavil, saj ko se ozrejo vame, noben ne reče ne bev ne mev. » Ti, pridi sem« mi pomigne moški. Ker se ne premaknem niti za ped, me očitno zelo prestrašena množica potisne proti njemu. Šele tedaj opazim, da je grajen kot medved in ima ogromne roke s katerimi po mojem mnenju lomi vratove. O bog! V kaj vendar sem se spravila? »Želite?« visoko dvignem glavo, vendar gledam mimo njega. Zaradi nastale tišine, ki nas še vedno obkroža, se odločim pogledati mu v obraz. Obraz ni ravno običajen, saj ga kazi ena dolga, ne ravno neopazna brazgotina, ki se vleče čez celo desno lice, nos pa je videti kot da je bil že večkrat zlomljen. Ogledovanje zaključim tako, da se nepremično zagledam v njegove oči, ki so več kot očitno čakale, da ujamejo moj pogled, ampak kmalu uvidim da se prav zabava, ko se meriva, kdo bo prej klonil pod močjo drugega. »No fante, tako ne bo šlo, povej kaj je bilo tako smešnega, saj se ostalim ni zdelo zabavno?«. Tedaj se množica približa željna slišati odgovor. » Želite vedeti po resnici?«. »Zelo rad«. »Izgledali ste kot učiteljica, ko pridiga učencem«. Najprej je bil njegov obraz breizrazen, v naslednjem trenutku pa ga je zajel globok smeh, ki kar ni ponehal. » Bravo fante, edino tebi je uspelo, da si me nasmejal po dolgem času« se poskuša umiriti od smeha in mi zraven pomežikne. Ko se umiri, mi pomigne » Sledi mi, pa se bova pogovorila o tem, zakaj si prišel na ladjo«. Ker mi ne preostane drugega, mu sledim na hodnik mimo različnih kajut, dokler ne prideva do kajute z dvojnimi vrat, ki pa so že bila odprta. Očitno je, da je to kapitanova soba, saj so po osrednji mizi ležali številni zemljevidi in merilci, zraven je pa stal atlas, na katerem so bili na razne konce sveta zapičeni majhni kovinski žebljički, na tropu pa je visela mreža za spanje. Gospod se namesto, da bi se usedel, nasloni na stol in mi s prstom nakaže na stol nasproti njega. Kar počim se na stol. » Povej, kaj te je prineslo sem?«. Odgovorim po resnici »Posel«. » Posel s čim?« vrta vame s sokoljim pogledom. » S pridelki«. » Kje pa bi imel tak pobič pridelke?«. »Eni se znajdemo« skomignem z rameni. »Saj ne bo nikomur škodovalo, če boš ti prevzel te pridelke kaj?«. »Ne, saj smo se zmenili za pošteno izmenjavo robe«. »No dobro, kje pa maš denar?«. »Nimam ga s sabo«. »Če hočeš posel, ga danes prihodnji teden vsekakor prinesi s sabo«. V odgovor mu le pokimam. Ko sem odhajala, sem se za trenutek ozrla za sabo in ga zalotila, kako me je zavzeto opazoval.