Prva ljubezen

26 del

Gospod se namesto, da bi se usedel, nasloni na stol in mi s prstom nakaže na stol nasproti njega. Kar počim se na stol. » Povej, kaj te je prineslo sem?«. Odgovorim po resnici »Posel«. » Posel s čim?« vrta vame s sokoljim pogledom. » S pridelki«. » Kje pa bi imel tak pobič pridelke?«. »Eni se znajdemo« skomignem z rameni. »Saj ne bo nikomur škodovalo, če boš ti prevzel te pridelke kaj?«. »Ne, saj smo se zmenili za pošteno izmenjavo robe«. »No dobro, kje pa imaš denar?«. »Nimam ga s sabo«. »Če hočeš posel, ga danes prihodnji teden vsekakor prinesi s sabo«. V odgovor mu le pokimam. Ko odhajam, se za trenutek ozrem za sabo in ga zalotim kako me zavzeto opazuje. Ker nočem neprijetnosti, glavo hitro obrnem naprej in spet nadaljujem pot proti krovu. Ko stopim na krov, se mi zazdi da se je število ljudi na pomolu zelo povečalo, vendar temu ne posvetim večje pozornosti in hitro odhitim nazaj do varnega zavetja moje sobe. Tokrat mi začuda noben človek ne predstavlja ovire, saj ko sem šla mimo, so se ljudje odmikali čisto na rob ceste in zaradi tega sem prišla v hitrejšem času v sobo. Nato sem se samo še preoblekla v spalno srajčko in zlezla v posteljo ter zaspala. Naslednji teden se zdi kot da je šel mimo mene, saj ko smo z družino popravljali severni vrt, je bila vsak dan zraven še najmanj ena nevščečnost. Z bratoma sem ravno začela nanovo barvati paviljon z bež barvo, ko je pritekla služkinja Daily. »Oprostite gospodična Anabella, vendar vas nujno potrebujemo in ni dosti časa,da se bo začelo« sopihajoče pove. »Seveda, vendar vam bom znala bolj pomagati, če bom vedela za kaj se gre?«. Povedala je 2 ključni besedi, da sem brez besed odhitela na pomoč » Likarica Beatrice«. Beatrice je noseča mlada ženska, ki je zaposlena v rezidenci in je najbolj znana po tem, da zna zlikati tudi najbolj pomečkane stvari. Prav zaradi tega sva se tudi spoznali, saj si je Angela, mala nagajivka »sposodila lordovo najboljšo srajco« in jo zelo elegantno zatlačila v razstavljeno keramično vazo, ki pa na srečo ni bila družinska. Medtem, ko je Beatrice reševala srajco in sem jaz za kazen na kolenih pestovala sestro, da je gledala dolgotrajno reševanje , mi je povedala da pričakuje otroka ter da se boji, da bo porod težek. Da bi jo pomirila, sem ji opisala svojo izkušnjo, kako sem pomagala pri porodu mojih sestric in da se je na koncu vse dobro izteklo. Ko je bila srajca rešena, se mi je zahvalila, da sem odgnala večino njenih strahov in da upa, da bom prisotna pri njenem porodu. Ker sem vedela, da me na njen veliki dan ne bo in je nisem želela prizadeti, sem ji raje še enkrat zagotovila, da bo porod potekal brez težav, saj je zdrava in ženska polna energije. Ampak če se je pa otroku mudilo na svet, pa naj bo tako. Z razbijajočim srcem sem prihitela do njene sobe, ki si jo je delila s svojim možem Charlesom, ki je bil konjušnik. Soba je bila dobesedno natlačena z ljudmi. Vmes, ko sem se prebijala do Beatrice sem večkrat zaslišala svoje ime, vendar bi me drugi glasovi v tem prostoru preglasili, zato rajši nisem nič rekla. »Gospodična Anabella!« naglas zakriči v vidnih mukah uboga Beatrice, ravno ko končno prispem do njene postelje in jo primem za roko. »Tukaj sem Beatrice, ne boj se. Ob tebi bom« ji nežno prigovarjam. »Oh, prišli ste!« ji v oči stopijo solze.....upam da solze sreče.