Prva ljubezen

28 del

Punčko sem najprej očistila, zavila v čisti brisači in jo nežno predala mladi mamici » Tako, pa smo jo le dobili« se jima utrujeno nasmehnem, saj je to edinstveni prizor, ki se lahko zgodi le med materjo in dojenčkom. Beatrice je dojenčico takoj obsula z drobnimi poljubčki in jo občudujoče gledala. Punčka je imela prelepe modre oči in njen angelski obraz je obkrožal mali rjavi puhek. Otrok se je v varnem objemu matere umiril. » Kako je pridna in poglej njene lepe očke!«. » Moram priznati, da je prava mala lepotička. Že veš, kako jo bosta poimenovala?« vprašam iz čiste radovednosti. » Komaj včeraj sva se začela meniti o imenih, saj sva mislila, da bo porod šele čez 2 tedna.....no karkokoli že, sama sem dala eno idejo in Charles je v trenutku pristal. Ime ji bova dala Anabella, po tebi, saj si izjemna prijateljica in ženska nasploh«. » Nisem vedela, da me bo doletela takšna čast, vendar sem zelo počaščena« jo vsa srečna nežno objamem. Kmalu zatem zaslišiva hitri topot čevljev, ko je v sobo planil Beatričin mož » Komu se je tako mudilo na svet, da ni mogel počakati name?« je vprašal z nasmeškom na ustih. Beatrice se je sladko zasmejala »Najina hčerka Anabella« in pokazala sveženj v rokah. Charles je stopil k postelji in se usedel ob ženo in njunega otroka, ki ga je že zdaj oboževal. Nisem hotela motiti družinske idile, zatorej sem čim bolj neopazno odšla stran in sem se odpravila nazaj do paviljona z metulji, ko sta me ustavila brata » Sestrica, delo je že končano, vse smo dokončali in popravili« s ponosom pokažeta, da je res, kar sta rekla. Nato smo vse vsi skupaj spravili na večerjo, ki bila zelo okusna in pri kateri ni manjkalo debat. Bratoma in mami sem po večerji omenila, da bom zvečer odšla ven in da naj me ne čakajo, saj so to noč želeli prespati pri naju. Družina na srečo ni spraševala, saj je vedela, da znam dobro poskrbeti zase. Upala sem, da za to lord ne bo nikoli ne bo izvedel, da sem izkoristila priložnost in nastanila družino brez njegovega dovoljenja. Na smrt utrujena sem se odvlekla do sobe in se hitro in brez nepotrebnega hrupa preoblekla v preoblek, za škorenj skrila nož, ki me je varoval pred morebitno nevarnostjo. Edina sprememba pri tem je bila, da sem s seboj vzela še polovico denarja, ki je predstavljal naše že tako skrhano premoženje. Ker sem že poznala pot, sem veliko hitreje prispela do tja. Na veliko presenečenje sem se ustavila, kajti ladja tokrat ni imela trume ljudi pred sabo in ker sem mislila, da je zaprto, sem se ravno obrnila, ko me je ustavila roka na ramenu. » Ne tako hitro, ne tako hitro«.