Prva ljubezen

3. del

Zbudi me svetloba, ki mi sije na obraz in kričanje mojih sestric. »Anaaabellaa zbudii see!«mi zakričita na ušesa Angela in Analea. Pretkano se nasmehnem in ju zagrabim vsako na eni strani in ju zavalim v posteljo. »Zdaj je čas za maščevanje! Ha-ha-haaa!« žgečkam ju, dokler me ne prosita za milost. » Bella, prišli sva te zbudit za zajtrk pa si spala kot polh« se mi zareži Angela. Seveda kot polh, če sem spala le 3h…. Analea pa resno pove » Ja, najprej sva ti šepetaje povedali, potem malo bolj naglas, pa še bolj naglas pa nisi nič slišala, potem pa se je Angela domislila, da bi ti kar zakričali na ušesa in je delovalo. » A tako, pravita«.Vržem jezen pogled proti Angeli, vendar me kmalu premaga smeh. Mhm…4-letnica ima pa pametne zamisli. » No potem se vama moram najbrž zahvaliti za lepo budnico, HVALA! in vaju nagnati iz svoje sobe, da se preoblečem,ne?« Zahihitata se in odideta iz moje sobe. Vzamem si 20 minut, da se v miru preoblečem in uredim. Odločim se za preprosto zeleno muslinasto obleko, ta je bila edina najlepša,ki mi je še ostala. Ko pridem v jedilnico me vsi začudeno gledajo. Robert odloži časopis » Bella a si bolna ali kaj?«. Tačas pride Charles do mene in mi potipa čelo» Očitno da ne, ker nimaš vročine« in me pospremi do mojega stola. Počasi se usedem in čakam, da mi služabnik Tobb na krožnik naloži jajca in slanino, kar je moj najljubši zajtrk. Nikakor ne razumem, kako so druga dekleta sita samo z kruhom marmelade, halo? To sploh ni zajtrk….. Mati mi položi dlan na roko » Ljubica, saj videti si tako bleda in neprespana ter še nikoli nisi zamudila na zajtrk oz. vedno prideš pred nami.« Nasmehnem se ji » Ne skrbite zame, le nočno moro sem imela pa nisem mogla takoj zaspati«. No v resnici sem po slačenju obleke še 2h mrzlično iskala rešitev za obogatitev našega finančnega stanja, saj Wycliffe odpade, saj je videl, da sem ženska in z ženskami ne posluje, torej….Nehaj razmišljati o tem! Gledam ostale, kako uživajo v zajtrku in je čutiti veselo vzdušje pri mizi, zato jim ga tudi nočem pokvariti s svojimi skrbmi. Pogledam na krožnik, se mi prav pocedijo sline, saj včeraj zvečer nisem prav nič jedla od vznemirjenja. V rekordnem času pojem zajtrk in opazujem ostale pri obedu in vidim mamo, ki me gleda z vprašanjem v očeh. »Mama, kaj pa je?«. Frederica malo okleva » Bella veš, včeraj sem dobila povabilo, ki ga ne morem zavrniti, danes sva namreč povabljeni na zabavo tvojega prijatelja lorda Williama Cambridškega«. Ta pa že ni moj prijatelj, saj prijatelji ne otipavajo ne? Jaz samo nejeverno gledam mamo. Oprostite, očitno sem izgubila spomin, a ga nisem pred 3 meseci na debitantski zabavi Marsednovih, udarila s pahljačo in ga ranila, on je bil pa ves užaljen?«. Mama zamahne z roko » Dragica nee, nisi izgubila spomina, on je rekel, da ti je oprostil, saj je sklepal, da si bila le mičkeno vznemirjena«. Jaz pa da sem bila vznemirjena? MIČKENO? Pa ta človek je rojen prilizovalec, resno. Že hočem reči, da ne bi šla, vidim v maminih očeh prošnjo in celo.. upanje? Ravnodušno zmignem z rameni »Očitno mi ne preostane drugega«. Mamin obraz takoj preplavi olajšanje. Vendar se takoj namršči »Ojoj pozabila sem na prevoz, pa sem izrecno obljubila Williamu, da bova prišli…« A zdaj je pa dovolil, da se ga tika, to pa ni dober znak… Pomirjevalno se ji nasmehnem » Mati, bom že jaz uredila prevoz« in mi hvaležno stisne roko. »Hvala dragica«. Razmišljam, kje bi se dalo dobiti kočijo…..mmm…….Ja! Pri kovaču se da najeti kočijo, vendar najemnina ni poceni, pa kaj bomo pa še bolj zategnili pasove pa bo….Ko končava s pogovorom tudi ostali končajo z zajtrkom. Mama vstane od mize » Otroci pojdite malo na sprehod in ti tudi Bella brez ugovarjanja, jaz pa se bom odpravila na obisk k prijateljici Amandi Fox« Zastokam, saj je ženska res dobesedno lisica, saj se tako prilizuje mami, ki pa je tako naivna, pa četudi ji to dopovedujem 100x na dan. Na veliko žalost je tudi teta le komu drugemu kot Davidu Cambridškemu. Res ne razumem, zakaj se Amanda trudi okoli mame-naše družine. Mama čez natanko 5 minut odide k tej »prijateljici«, mi pa se odpravimo v Hyde park. V parku smo sami, saj je še malo prezgodnja ura za sprehod. Odločimo se, da bomo zapeli. Izberemo si Hallelujah, saj le to znamo vsi skupaj zapeti. »Bella, ti začni, ker znaš tako lepo peti« odločno ukaže Analea. » No prav, če mi že tako ukažete mlada gospodičnica« in ji pomežiknem. Analea se nasmehne, kar ni prav pogosto, saj je ona resna dvojčica. Z Angelo se res razlikujeta kot dan in noč ampak se zelo dobro dopolnjujeta. Pri refrenu se mi ostali pridružijo. Ustavim se, saj ne morem več peti hkrati se pa nekaj premakne med drevesi in veje razkrijejo jezdeca na konju. Ta se očitno odloči, da bo naredil krog ježe v parku. Mi pa nadaljujemo sprehod in pridemo do jase, ki je obdana z drevesi. Angela me pocuka za rokav, saj prav vem kaj me bo vprašala… »Bella a se lahko igramo skrivalnice lepooo prosim?«. »Nočem, da se izgubita, zato se prosim omejita in tudi vidva fanta na ta drevesa, ki so okoli nas, prav?« Vsi mi salutirajo, kar pomeni, da se strinjajo in prasnemo v smeh ( To nas je naučil oče, če bi mama vedela to….). » Samo kdo bo pa štel in iskal?« vpraša Robert. Odločim se, da bom prva jaz, saj bi mi koristilo malo zabave. Vsi so ZELO zadovoljni, saj dobro vedo, da ne maram skrivalnic in da traja dolgo, dolgooo časa preden najdem 1, kaj šele 4. Pa še takrat me prehitijo šeme male. No saj ne more biti težko v premeru 15m…upam, da bom našla vsaj Angelo, ki se reži ves čas, ko iščem kot neumna. Odpravim se k drevesu, naslonim na deblo in zaprem oči ter začnem odštevati 5 minut. Ko pridem do nič se odrinem od debla » Pripravite se šeme male, kajti prihaja pošast po imenu Bella!« Od nekje zaslišim hihitanje od Angele in Analee, pa režanje bratov. Odidem do najbližjega drevesa in kot pričakujem ni nobenega tam, nato grem do ostalih 7 dreves. Mine 10 min, počasi postajam zaskrbljena, saj nisem nobenega našla in še tišina je. Naenkrat tišino preseka krik, hitro ugotovim, da je bila Angela. »Angela!Kje si??« kar postaram se za 1000 let. Nedaleč od mene zaslišim glasno ihtenje, spodrecam si krila in sledim zvoku. Najdem jo v jarku, ki je globok vsaj 3m, še ne več. Kmalu za mano prihitita Charles in Robert, ki v naročju nosi Analeo. Obrnem se k njima »Charles pojdi do gospoda ali kateregakoli moškega, ki ima vrv, lestev in je dovolj močan, da bo lahko varno dvignil Angelo iz jarka, pa takoj!«. Potem zdrddram navodilo še Robertu » Robert, ti pusti Analeo tukaj pa steci do najbližjega doktorja in ga tudi zvleči sem, jasno?« Samo prikima in steče do roba parka, dokler ga ne vidim več.