Prva ljubezen

52

Odprla jih je ženska, za katero si ni mislila, da je njena teta, ampak bila je. Ženska je imela večino las sivih, čeprav je komaj prekoračila 40. leto, bila je suha, kot da bi imela neprenehoma poste in očitno so težki časi na njej pustili pečat, mrki pogled in ostre poteze obraza. Spominjala se je je kot mile ženske, ki je imela prisrčn nasmeh. » Dobrodošli, kako sem vesela, da ste me končno obiskali po dolgem času«. Ne vem zakaj, a zdelo se mi je kot da bi bila njena prijaznost in veselje zaigrana. Torej smo vsto, pili skozi odprta vrata v notranjost hiše. Hiša je bila tako kot gospodarica mračna, siva in brez življenja. Vladala je taka tišina, da bi slišal še šivanko pasti. Prispeli smo do večje sobe, pobrskam po spominu, da to je to sprejemnica. Elizabeth nam pomigne, naj se posedemo. » Najbrž ste izmučeni po tako dolgi poti. Veste, ujeli ste me nepripravljeno, nisem pripravila sob. Ampak bom zdajle prezračila sobe in zamenjala rjuhe, da bo za današnjo noč za silo dobro, jutri bo že poskrbljeno za vas«. Mama se je nagnila naprej in jo stisnila za roke » Draga sestra, veseli že to, da si nas sprejela v svoj dom, ne skrbi za ostalo«. Elizabeth se je namrščila » Ah neumnost, saj ste moja edina družina, ne bi vas mogla odkloniti«. Nato sem svoje dodala jaz » Teta, res smo vam hvaležni. Oddolžili se bomo, ko bomo lahko. Naj vas opozorim, da bomo tukaj dolgo časa in da se nas boste še naveličali«. Teta se je zasmejala » Prav, vendar mislim, da bom prav zadovoljna v vaši družbi.« Z roko pokaže na dvojčici »Frederica, kdo pa sta tile dve lepi punčki?«. Tokrat se je zasmejala mama » Marija božja, pozabila sem ti ju predstaviti. Nazadnje si me videla nosečo, ko sem nosila 8 mesecev, se spomniš? No, nosila sem 2 zaklada, moji dve srčici.«Nasmehne se in objame vsako posebej na svoji strani. » To je Analea in to Angela«. Analea se je pogumno nasmehnila, Angela pa je pogled skrila v materino ramo. Ne morem kaj, da ne bi bila vesela, da imam mlajši sestri, ki mi polepšata vsakdan. Ne vem kaj bi brez njiju. » No moram reči, da sta zelo pridni in očarljivi« odvrne teta. Nato pogled preseli na mene in brata » Sklepam, da ste vi še bolj pridni?« Zasmejemo se » Bojim se, da tole ne bo držalo. Dvojčici sta nam starejšim vzor pridnosti«. Teta si nas zdaj še podrobno ogleduje » Ježeš, Anabella, saj te skoraj ne bi prepoznala. Si se pa razvila v lepo damo. Koliko si že stara?«. Vedela sem, da izgledam starejšo kot sem » Hvala, počaščena sem. Pred kratkim sem jih dopolnila 19«. Elizabeth presenečeno zajame sapo » Toliko?? Oh, kako hitro mine čas. Koliko pa vidva fanta? Oprostite, spomin je malo luknjičast hehe«. Charles ponosno pove, da ima 14, a da bo kmalu 15. Robert za njim, da šteje 13 pomladi. Teta ploskne z rokami » Ooh, nerodnica jaz, kaj želite pojesti ali popiti?« Začudila sem se, da teta nima niti enega služabnika, da bi ji pomagal«. Spomnila sem se na Balda, ki je vodil za celo vojsko služabnikov. Nasmehnila sem se sama sebi. Deloval je strogo, ampak meni je tako prirasel k srcu.