Prva ljubezen

59

ANNABELLA
Minila sta še 2 meseca, odkar bivajo pri teti. Od tistega večera, ko je mamo pospremila po stopnicah, se ta ni ganila iz postelje. Frederica ni bila sama, ko ni spala, so jo zabavali fanta ali pa tamali dve pa tudi teta. Prevzela je skrb za mamo, obenem pa še pomagala gospodinjiti teti. Ko je imela kaj prostega časa, je preživela z bratoma in sestricama. Nikakor se pa ni mogla pripraviti, da bi odšla do pristanišča, da bi poskusila srečo s poslom. Po zaključenem dnevu se je u miru slekla in oblekla spalno srajco. Ta se ji je čez trebuh rahlo napela, saj je bila noseča 3 mesece. Pred ostalimi je skrivala, v zasebnosti svoje spalnice pa je vsako noč nežno gladila trebušček in se spraševala kako izgleda otroček.
Naslednjega dneva pa nikoli ne bo pozabila. Dan je potekal normalno, dokler ni bil čas, da poskrbi za mamin kolikor toliko miren večerni spanec. Tako kot vsak večer ji je popravila blazine in ji zataknila odeje okoli telesa, da ji je bilo čim bolj toplo. V zadnjem tednu se je močno ohladilo, saj se je bližal božič. Zunaj je naletaval sneg, toliko ga še nikdar v svojem življenju ni videla. Mati je bila običajno bleda, pa tudi govorila je bolj malo, saj ji je večino moči pobral krčevit kašelj. A to noč se ji je zdelo, da je bolj bleda.. Zaželela ji je lahko noč, a jo je mama ustavila » Hčerka želim se pogovoriti s tabo«. Zaprla je vrata in se usedla na rob postelje. Mati jo je prijela za roko » Koliko časa že nosiš otroka?«. To vprašanje je bilo nepričakovano, tako da je bila nekaj sekund tiho. Ker je ni mogla pogledati v oči, je naposled s sklonjeno glavo tiho odvrnila » 3 mesece«. Nato je začutila dotik prstov na bradi, ki so dvignili njeno glavo gor k materinim očem, ki so ljubeče strmele vanjo » Draga moja, ne sramuj se. To je čudovita novica.«. Poskusila se je nasmehniti » Vem, a nisem vedela, kako bi se odzvali na to novico. Mislila sem, da vas bom razočarala, ker vas nisem poslušala«. Mati je odkimala » Ljuba moja Bella, to je darilo, ki ga ne morem zavrniti. Vendar sem te želela obvarovati tega, da bi storila napako in to, da bi podarilo svojo ljubezen in nedolžnost napačnemu moškemu. Edino to. Povej, je oče Wycliffe?«. Ko je hotela odgovoriti, jo je prekinil materin kašelj, ko si je obrisala usta z robčkom, je na njem opazila sled krvi. Pa tudi, da je težko dihala, skoraj neslišno. Zbrala se je in podala odgovor » Da, on je oče mojega otroka in vašega vnuka«. Pričakovala je karkoli, ne pa nasmeška. Bila je prijetno presenečena. Mati je zdaj tudi vedno sopla. » Ne mučite se več, bova jutri nadaljevali pogovor«. Mama jo je zgrabila za roko »Bella, čutim, da smrt prihaja nadme.« Hotela sem ugovarjati, a je že nadaljevala » Vedno sem bila in tudi zdaj sem neizmerno ponosna nate, da boš zatrdno vedela. Ljubila sem te od prvega trenutka ko si prišla na svet in nikoli, nikoli te ne bi nehala imeti rada, pa če bi bilo še tako razočaranje. Vem, da ti lahko brez skrbi zaupam in se zanesem nate, zato ti zaupam svoje otroke, saj vem da boš zanje dobro poskrbela.« Začele so mi teči solze » Mati, zakaj mi to govorite, saj boste kmalu ozdraveli«. Nato je s komaj slišnim glasom, da sem se morala skloniti k njej, nadaljevala »Pojdi k njemu, videla sem, da ti je naklonjen. Wycliffe bo dobro poskrbel zate. Iz srca želim, da bi bila resnično srečna z njim«. Od solz nisem več videla materinih potez. » Otrokom reci, da jih ima mamica neizmerno rada in da želim, naj se me spominjajo po veselih stvareh«. Nato je zajela poslednji dih in odšla na boljše. Bella je glasno planila v jok in v obupu objela materino negibno telo.