Prva ljubezen

51

Na srečo je bil spreten v zapeljevanju, tako da ni preveč mislila na njih. Nasmehnil se je sam sebi, kako je užival v postelji z njo, Njegovi prsti so se spominjali nežnega dotika kože. Kako je bila bojevita prvo jutro….kako jo je na njeno veliko presenečenje vrgel na posteljo. Ob tem spominu se je zarežal. Vendar se je hitro zresnil, ko se je zavedel, da mu je ušla. Od bolečine je bil slep za okolico. Njegov konj je na srečo poznal pot nazaj domov, saj bi se drugače izgubila. Na posestvo sta pridirjala s tolikšno hitrostjo, da je konj skoraj poteptal Balda, ko je ta pritekel do njiju » Sir! Moram vam povedati, da…..«. Prekinil ga je z zamahom roke » Pozneje Bald«. Gospodar je s hitrim korakom nadaljeval proti hiši. James ni mogel drugega kot mu je sledil na stopnišče v vežo, pozneje na stopnišče, jedilnico, dnevno sobo, rumeno in roza sobo in nazadnje na vrt. Tam je gospodar z rokami na bokih stal s pokončno glavo in gledal okolico. Čeprav je imel lord pokončno držo, je v njegovih očeh videl obup. Še nikoli ga ni videl takega, celo ob pokojnovem lordovem pogrebu ne. Vedel je, kaj bo mladi lord storil. Ne bo se vdal, vztrajal bo dokler ne dobi nazaj njihove bodoče gospodarice.
ANABELLA
Tako kot zvezde niso enake, tudi ljudje nismo. Vsaka posebej govori svojo zgodbo. Upala je, da se bo njihova zgodba končala srečno. Ko je minila 1h so se res ustavili, tako kot je rekel kočijaž. Kočijo je ustavil tik pred gostilno Pr krokarju. Kako nenavadno ime gostilne. Družina je rade volje šlo v gostilno, saj se bodo končno naspali pa četudi v zanikrnih sobah ali posteljah. Zelo pozno so prišli, a tudi zelo zgodaj odšli naprej. Tokrat vsaj ni močno snežilo celo pot. A kljub temu so vseeno porabili 10h do tetinega bivališča. Prispeli so pozno popoldne. Kočijaž je bil celo tako prijazen, da jih je peljal do njene hiše. Od njega in maminih sopotnic so se prisrčno zahvalili in poslovili. S kovčki v rokah so se spogledali. Pravkar se je začelo novo p oglavje njihovega življenja. Spodbudno se je vsem nasmehnila in tako so začeli počasi stopati proti vhodnim vratom, kjer so tudi potrkali. Oglasil se je visok, krokajoč glas, ki bi odgnal še tako sitnega stražnika » Pojdite stran, od mene ne boste dobili niti ficka!«. Poskusila je malo drugače » Teta Elizabeth, prišli smo vas obiskat«. Tedaj so se vrata sunkoma odprla. Odprla jih je ženska, za katero si ni mislila, da je njena teta, ampak bila je. Ženska je imela večino las sivih, čeprav je komaj prekoračila 40. leto, bila je suha, kot da bi imela neprenehoma poste in očitno so težki časi na njej pustili pečat, mrki pogled in ostre poteze obraza. Spominjala se je je kot mile ženske, ki je imela prisrčen nasmeh. » Dobrodošli, kako sem vesela, da ste me končno obiskali po dolgem času«. Ne vem zakaj, a zdelo se mi je kot da bi bila njena prijaznost in veselje zaigrana....