Prva ljubezen

57

LORD WYCLIFFE
Te dni odkar je ni, je moral priznati, da je postal spet, če ne še bolj mračen. Tega je pa kriva samo ona. No, saj se mu bo kmalu pridružila, tako da bi se lahko potrudil biti boljše volje, saj je tak ne bo zapeljal v zanko. Takoj, ko se bo vrnila, se bo poročil z njo. Vedel se je, da se bo upirala, a je imel že pripravljen načrt, tako da ga ni glede tega prav nič skrbelo. Naročil je že duhovnika, imel je poročno dovoljenje od škofa in najbolj pomembno: privolitev njene matere. Njena mati pa je bila od hudiča je hudomušno pomislil. Še puljenje zoba bi bilo manj boleče od njenega zasliševanja. Ampak, ko ji je dokazal, da misli smrtno resno, se je celo nasmehnila. Zdaj je videl po kom je njegova ljubezen podedovala nasmeh, ki te pusti brez diha. Potem mu je celo zarotniško pomežiknila » Lord, naše Anabelle ni lahko ujeti, ampak ko jo, ostane zvesta do konca. Lahko ste srečni, da jo boste imeli za ženo.«.
Naročil je že duhovnika, imel je poročno dovoljenje od škofa in najbolj pomembno: privolitev njene matere. Njena mati pa je bila od hudiča je hudomušno pomislil. Še puljenje zoba bi bilo manj boleče od njenega zasliševanja. Ampak, ko ji je dokazal, da misli smrtno resno, se je celo nasmehnila. Zdaj je videl po kom je njegova ljubezen podedovala nasmeh, ki te pusti brez diha. Potem mu je celo zarotniško pomežiknila » Lord, naše Anabelle ni lahko ujeti, ampak ko jo, ostane zvesta do konca. Lahko ste srečni, da jo boste imeli za ženo.«. Zasmejal se je » To pa še predobro vem, gospa«. Potrepljala ga je po roki » Zdaj, ko bova v sorodu, me lahko kličeš Frederica. Ko me kdo pokliče gospa, se počutim tako staro!«. Nasmehnil se je, saj je naravnost izžarevala energijo, kar jo je pomladilo za 10 let. » No lahko vam rečem, da bolj spominjate na Anabellino starejšo sestro. Nikoli ne bi uganil, da ste njena mati«. Potem sta se še malo sprehajala po vrtu in se dogovarjale glede bodoče poroke.... Nenadoma je zaslišal, da je nekdo zaploskal, zdrznil se je in zagledal pred seboj Balda in druge može. Očitno se je izgubil v spominih. » So vsi tukaj Bald?«. James je prikimal » Od prvega do zadnjega gospod«. S pogledom je zajel množico moških, ki so stali pred njim » Gospodje, prosil bi vas diskretnost in vztrajnost pri tej nalogi, ki vas še čaka. Torej, ta naloga zajema iskanje ženske in njene družine. Najbrž vas jo je več ali manj že srečalo, če ne pa za podroben opis prosite Balda. Njej je ime Anabella Mary Elizabeth Halley Harvey, na kratko lady Anabella Halley. Tudi jaz se bom odpravil z vami, tako da mi boste vsak izmed vas redno poročal kaj ste slišali ali videli, jasno?«. »Če pa bom izvedel, da mi je kdo kaj prikril..... bolje da ne izkusi tega«. Nato jim je še razložil načrt in že so se odpravili na pot.
ANABELLA .....3 tedne pozneje.......
Že ves teden je imela to jutranjo slabost, vendar na srečo ni več vsak dan bruhala. Kljub temu je izpuščala jutranje obroke, saj se je bala da se bo grdi del ponovil.......to se ji je tudi že malo poznalo na telesu. V pasu je shujšala, zato so ji obleke kar visele na telesu. Čedalje slabše pa je bilo z njeno materjo. Na začetku je le blago kašljala. Proti koncu 2. tedna, kar so bili pri teti, pa ni naredila koraka, ne da bi zaskrbljujoče za kašljala. Bilo je enkrat zvečer, ko so se pogovarjali o preteklih letih in obujali spomine, ko je Anabella videla, da je mati utrujena, čeprav je to poskušala prikriti z nasmehi in prikimavanjem. Zato je lažno zazehala, kajti mama ne bi kar tako zapustila družbe, pa če bi bilo še ne vem kaj » Oprostite, jaz sem tako zaspana, da bi se odpravila spat. Kaj, ko bi pogovor nadaljevali jutri?«. Noben ji ni oporekal, zato so si zaželeli lahko noč in šli v postelje.Br ata sta poskrbela za mlajši sestrici. Anabella pa je pomagala materi po stopnicah, saj ni verjela, da bo zmogla iti po stopnicah. Prav je imela. Mama je bila tako zadihana , da sta se morali na sredi stopnišča ustaviti. V obraz je bila zaskrbljujoče bleda. Čeprav je bilo Bello strah za zdravje njene matere, tega ni pokazala. Rajši se je nasmehnila in dala spodbudo, da sta nadaljevali pot do sob » Še malo, še par korakov, pa sva prispeli«. Z skupno močjo jima je uspelo. Ko je mater končno spravila v posteljo, ji je dodatno podložila glavo in jo še bolj zavila v odeje, je bila vsaj za silo pomirjena. Frederica je, ko je legla v posteljo, v hipu zaspala. Hčerka ji ni zamerila, saj je bila tako izmučena, da ji je privoščila spanec. Nato se je še ona odpravila v svojo sobo, vendar je pri tem pustila materina vrata odprta, če bi jo kaj rabila. V postelji pa se nikakor ni mogla umiriti, saj jo je poleg matere, dediščine, skrbelo še to, da je verjetno noseča. Minil je že 4. Teden in očitno je bilo, da je krepko zamujalo njeno mesečno perilo…..Kaj na naredi? Kako bo poskrbela za dojenčka? Ali mu bo sploh lahko nudila lepo življenje? Kje? kdaj? Vsa ta vprašanja so se ji podila po glavi. Najbolj pomembno vprašanje pa je bilo: Kako bo to sprejela družina, sploh mama?