Prva ljubezen

23del

Še celo Bald ni mogel skriti zadovoljstva » Anabella, zelo ste se potrudili za vrt, saj zdaj kar prekipeva od življenja«. » Kaj naj rečem drugega kot da sem imela pomoč, ki je bila izredno pridna« pohvalim naš skupni trud. » Rada bi se vam zahvalila, da smo si lahko sposodili orodje«. »Ni se treba kaj zahvaljevati« zamahne z roko. Nato pospremim družino do kočije, ki jih bo odpeljala nazaj domov. Ko se kočija premakne, jim z Angelo pomahava v slovo. Potem se takoj odpraviva noter, saj je bilo vsak dan manj toplo, ker je zunaj že zavijal oktobrski veter, ki je znan po tem, da ti prinese mraz v telo in hišo. Ko prideva noter, samo na hitro pojeva večerjo in se že odpraviva spat...... no vsaj Angela, ker moram še nekaj opraviti pred spanjem, nekaj veliko pomembnejšega.....in to je, da se moram že končno odpraviti v pristanišče iskat primernega prevoznika. Za pretvezo, da ne bo nobeden posumil, da nameravam iti na skrivnostno misijo, se obnašam karseda normalno, saj sem počasi že rahlo živčna... odpravim z Angelo do njene sobe in ji tako kot vsak večer pomagam pri umivanju in oblačenju ter ji nazadnje rane premažem z zdravilno kremo. Njene rane so se skoraj zacelile in ni nevarnosti infekcije, kajti če dobiš infekcijo ti trda prede. Roka se ji je že čisto pozdravila, saj smo jo razgibavali vsak dan, tako da ni niti sledu, o tem, da si jo je kdaj zvila. Problem je njena noga, saj je imela težek zlom in zdaj šepajoče hodi, se bojim, da bo šepala do konca življenja....Ne misli na to! Saj je imela najboljšega zdravnika mar ne...Šepa, ker ima zdaj poškodovano nogo, potem pa ko se bo pozdravila pa ne bo več....Ja to bo to. Na koncu ji povem še pravljico o princu, ki je več let iskal primerno princeso, da bi se poročila z njim, na koncu ga je pa našla princesa sama in ona ga je tudi zasnubila. V realnosti to seveda zaradi »modnih pravil« ni mogoče, v domšljiji pa kar ti srce poželi......Angela zaspi še preden končam zgodbico, saj je bila najbrž zelo utrujena po celodnevnem urejanju vrta. Zato ji le še poljubim čelo in poravnam odejo, ko se končno odpravim do svoje sobe. V preteklih dneh sem preiskala celo hišo, ker naj bi nekaj »izgubila«, v resnici pa sem iskala prava vrata ali pa okna skozi katera bi neopazno odšla v temno noč do pristanišča. Na žalost v celem tednu nisem našla nič primernega, vendar ko se enkrat preoblačim za špansko steno, vidim v eni od sten za mano, ki je bila obložena s knjigami, da je priprta. Torej iz radovednosti stopim v prostor, ki očitno ni bil rabljen že nekaj časa, saj je bil prostor zaprašen in na stvareh so visele številne rjuhe. V tem prostoru so bila pod tlemi skrite stopnice, ki so te pripeljale do vrat, skozi katera si videl vrt, za vrtom pa cesto, ki je vodila do pristanišča. Super, boljšega ne bi mogla najti! V sobi se preoblečem namesto v hlapca v uličnega potepuha, vsaj upam, da zgledam tako in tokrat si na prsih dvakrat zavežem preveze in čez njih debel trak, ki jih bo zagotovo zadržal na mestu, če bodo ti popustili....

Happy birthday to me